Mavrični odsev poraza italijanske boksarke Angele Carini v Parizu
Na olimpijskih igrah v Parizu je alžirska boksarka Imane Khelif premagala Italijanko Angelo Carini v kategoriji do 66 kilogramov. Khelifina zmaga ni bila posebna le zaradi predaje Italijanke po le 46 sekundah prve runde, temveč predvsem zaradi kontroverznosti, ki spremljala Alžirko že nekaj let.
Že leta 2023, le nekaj ur pred dvobojem za zlato medaljo na svetovnem prvenstvu, je bila Khelif diskvalificirana. Šlo je za neupoštevanje pravil Mednarodne boksarske zveze (IBA), ki športnikom, ki ne dosegajo meril po internih zahtevah zveze, preprečujejo nastop na ženskih tekmovanjih. Ne glede za kaj se posameznik identificira (za moškega, žensko ali kaj tretjega). IBA je nedvoumno potrdila, da Imane Khalif ne sme sodelovati v ženski konkurenci. Izjavo za javnost o tem si lahko preberete spodaj pod kolumno.
Zanimivo, da je bilo Imane Khelif kljub temu dovoljeno tekmovanje na Olimpijadi v Parizu, ki ga seveda vodi Mednarodni olimpijski komite (MOK). Ta dogodek v svetu športa in tudi v širši javnosti odpira pomembna vprašanja, k odgovornosti pa poziva vse, ki pri tem sodelujejo. Mogoče predstavlja celo točko preloma s prebujensko ideologijo, ki se ob močni podpori nosilcev oblasti, po dolgem in počez, vsiljuje zahodni družbi za vsako ceno. Zdi se, da tudi za ceno ugleda in/ali življenj športnic in športnikov.
Vloga pravičnosti (in integritete) v športu
V ospredju je najprej vprašanje pravičnosti. Šport temelji na načelu poštene igre (fair play), kjer naj bi vsi tekmovalci imeli enake možnosti za zmago. Pravila IBA, ki športnikom omogočajo oz. preprečujejo nastop na ženskih tekmovanjih v boksu, so bila vzpostavljena z namenom zagotavljanja pravičnosti in enakih pogojev. Diskvalifikacija Khelife pred dvobojem za zlato medaljo na svetovnem prvenstvu 2023 kaže na določeno resnost pri uveljavitvi pravil.
Priznanje upravičenosti do tekmovanja na letošnjih olimpijskih igrah s strani MOK pa vse skupaj obrača na glavo. Ne govori le o nedoslednosti upoštevanja pravil, temveč tudi o (ne)zdravi pameti vodilnih. Če pravila niso enotno uporabljena ali če obstajajo izjeme, se pojavi dvom v poštenost tekmovanja. To naravno vodi v nezaupanje športnikov, navijačev in širše javnosti v posamezno športno panogo in sam šport kot institucijo. V konkretnem primeru tudi v MOK.
Spoštovanje bioloških razlik
Drug vidik se nanaša na spoštovanje bioloških razlik med spoloma. Šport je področje, kjer biološke razlike igrajo še kako pomembno vlogo. Moški in ženske imamo različne fizične sposobnosti, ki so posledica bioloških razlik. Mišična masa, raven hormonov ipd.. Omenjena pravila IBA, po katerih Imane Khelif ne spada v žensko kategorijo, so bila vzpostavljena ravno z namenom zaščite ženskih tekmovalk na podlagi bioloških razlik.
Angela Carini je ob prekinjenem dvoboju poudarila, da njena odločitev ne pomeni odnehanja, temveč je odraz samoohranitvenega nagona. Ta dogodek nas mora stresti in strezniti prav zaradi tega. Vsaj toliko, da postane spoštovanje bioloških razlik med spoloma ključno za zagotavljanje varnosti, ne le pravičnosti v športu. Kdo bi bil kriv, če bi boksarka umrla v ringu? Organizatorji? Njena nasprotnica? Zakaj bi morala npr. Angela Carini umreti, Imane Khelif pa živeti s takšnim bremenom, če z doslednim upoštevanjem pravil to lahko preprečimo?
Etične in družbene implikacije
Tretji, posebej pomemben in zahteven vidik, pa se nanaša na širše etične in družbene implikacije. V zadnjih letih smo priča vse bolj agresivni propagandi okoli vključenosti LGBTiQ+ skupnosti v šport in družbo na splošno. Pa vendar, mar pripadniki omenjene skupnosti do sedaj res niso smeli tekmovati, da se moramo pogovarjati o “vključenosti”? Ob spremljanju športnih dogodkov nikoli nisem imel občutka o izključevanju niti nisem nikjer posebej zasledil izključenosti zaradi pripadnosti omenjeni skupini. Se torej alžirsko boksarko izkorišča za dvigovanje prahu okoli mejnih vprašanj spola?
Se alžirsko boksarko izkorišča za dvigovanje prahu v družbi okoli mejnih vprašanj spola?
V primeru Khelife gre sicer res za nekoliko bolj kompleksno vprašanje. Takšno, ki vključuje tako pravice transspolnih oseb kot tudi pravice bioloških žensk in moških, da tekmujejo v enakih pogojih. Res pa je ta kompleksnost večinoma ustvarjena umetno in se po nepotrebnem povzdiguje nad biološke danosti. Progresivni del družbe nas dobesedno noč in dan posiljuje z idejami, da se tradicionalne meje med spoloma preoblikujejo. A nobena meja se ne preoblikuje kar sama od sebe, temveč jo preoblikujejo tisti, ki se jih tiče. Ljudje torej.
Preživetveni instinkt
Angela Carini je po dvoboju dejala, da je njena odločitev o prekinitvi temeljila na občutku, da nekaj ni v redu. Gre za, nič več in nič manj, preživetveni instinkt, ki se je sprožil v 46. sekundi dvoboja. Verjetno jo je prav ta občutek ohranil nepoškodovano, mogoče jo je obvaroval celo pred smrtjo. Pokazala pa je tudi občutek za pravičnost. Takoj ob prekinitvi je jasno povedala, da “to ni pravično.” Izrazila je svoje globoko prepričanje, da mora biti vsak športni dvoboj pošten in da ne more sodelovati, če okoliščine niso enake za obe strani. Njeno dejanje je tako tudi odraz osebe z močnim moralnim kompasom. Verjetno je s tem dejanjem pridobila še več spoštovanja med svojimi kolegi in navijači, ki cenijo njeno iskrenost in poštenost v svetu, kjer so takšni atributi včasih redkost.
Zaključek
Gre za mejno področje med spoloma, k kateremu moramo pristopati občutljivo. Dogodek nas opominja, da je za zagotavljanje pravičnosti in varnosti v športu (in v svetu!) potrebno dosledno spoštovanje pravil, bioloških razlik, starostnih omejitev itd. Poraz Angele Carini na olimpijskih igrah v Parizu 2024 proti Imane Khelif v mojih očeh ni ne poraz in ne zmaga. Bolj gre za točko preloma s prebujensko ideologijo, ki se je tako globoko že zažrla v pore družbe, da jo večina niti ne opazi več.
Pod pretvezo miroljubnosti, vključenosti in vsesplošne barvitosti imamo opravka z zlobno Hidro, ki želi obvladovati družbo za vsako ceno. Tudi preko trupel, trajno poškodovanih duš in uničenja vsega, kar ji ni po meri. Silovit odziv na dogodek v javnosti dokazuje, da nas s to agendo posiljuje le peščica. Očitno pa je kapitalsko dovolj močna, da v svojih rokah drži pomembne vzvode vodenja družbe. Ob tem pa vedno obstaja tudi del takšnih, ki ji sledi zgolj zato, ker jih obvladujejo strah, pohlep ali popolni manjko kakršnekoli vizije. Izrek “go woke go broke” ima zato prosto pot, da se udejani tudi na tej olimpijadi.
PS: Povezava na Izjavo IBA o testiranjih in zavrnitvi nastopa Imane Khalif TUKAJ
