Ugotovila sem, da imam popačeno predstavo. O tem, kaj je aktualno in koliko ljudi o nečem nekaj ve. Vedno sem skrbno namenjala čas temu, da sem bila na »tekočem«. Da sem spremljala splošno družbeno dogajanje, aktualne dogodke in mi je s ptičje perspektive nekako uspelo ujeti splošno stanje duha večine populacije. Tokrat sem se znašla v obdobju, ko mi to ne uspeva.
Obseg dela je postal enostavno tako obsežen, da nimam več časa za sledenje. In tako sem se že večkrat ujela, da sem »sklepala po sebi«. Morda sem se za hip ujela med vsebine in področja, kjer delujem. Kar pa je seveda daleč in še dlje od »splošnega«.
Oktober je mesec duševnega zdravja. Seveda se spodobi povedati nekaj na to temo. Še posebej to, da sem bila prepričana, da se o tem dovolj govori. Da o tem ljudje po večini nekaj vedno. Da ni več predsodkov in da je to ljudem pomembno vsaj toliko kot belilna zobna pasta. Pa sem se najverjetneje kar malo uštela.
Imam občutek, da so takšne in podobne »akcije« osveščanja skorajda same sebi namen. Dosežejo že interesno publiko, vse ostale pa puščajo ravnodušne še naprej.
Po eni strani so tudi malo hinavske. Toliko imamo že vseh dni in mesecev, ki so posvečeni temu ali onemu. Nimamo pa statistike, ki bi pričala o vidnejšem izboljšanju (česarkoli že) kot posledici tega osveščanja.
Verjetno ne bi brcnila v temo, če bi rekla, da vsak plus podpira deset minusov. Pomeni, da en mesec aktivno osveščamo, naslednjih deset pa se prepuščamo. Ali povedano še malo drugače – mnogo stvari je samih sebi namen. Reklama baje ne škodi.
In če gremo nazaj na duševno zdravje. Za začetek bi ga morali kar na novo definirati. Način in smer bivanja zagotovo prinašata čedalje večje izzive na tem področju. Na novo moramo spoznati človeka, kako deluje, kako se lahko spreminja in kaj holističen pristop pomeni za področje njegovega zdravja.
Spoznati moramo, da se prelahko in s preveč zaupanja predajamo v tuje roke ter pasivno čakamo na pomoč, navodila in rešitve. Posluh, sodelovanje in splošna razširitev obsega znanja na področju delovanja človeka so ključni. Tako bomo morda zamejili višanje števila tragedij, ki že vsakodnevno polnijo informativne kanale.
Pri tej temi ne morem niti mimo tablet. So kot čudovit povoj, ki na zunaj prekriva ognojeno in ne oskrbljeno rano. Vem, ker so jih nekoč ponudili tudi meni. Prehitro in prelahko. V zame težkem in napornem obdobju, ko sem pravzaprav le potrebovala zaupnika. Morda se to zdaj komu zdi smešno in futuristično, vendar se bližamo temu, da bomo namesto kuhanih obrokov goltali tablete. Tableta za zajtrk, kosilo in večerjo. Nekatere kot »zdravilo«, nekatere kot hranilo.
Če se vam zdi to smešno, nepredstavljivo in oddaljeno, naj vas opomnim, da je bilo vse nekoč oddaljeno. Dokler se nekega dne pač ne zgodi in se nam postavi pod nos. Tudi vem, kdo bo najbolj »zagret« ponudnik za te hranilno-zdravilne tablete. Vsa industrija, ki prodaja srečo in 5 korakov do uspeha.
Lahko izpostavite vsaj 5 znamk in obratov, ki ne sodijo vanjo? In tudi vem, kdo bodo prvi »zagreti« privrženci oziroma uporabniki. Vsi, ki iščejo srečo in sledijo vsem tem korakom. Kako bodo veseli, ko bodo lahko na račun hranjenja še tisti dve uri na dan raje uporabili za prizadevanja, da pridejo iz nič do svojega prvega milijona.
Človeški um je fascinanten. Če bi toliko napora vlagal v svoje splošno zdravje, kot ga v zasledovanje sreče, idealov in finančno preskrbljenost, ne bi potrebovali meseca duševnega zdravja. Da pa bi se to zgodilo, res ne potrebujemo veliko. Samo iskreno se moramo izprašati.
Kdo mi ponuja in me uči o sreči, milijonu itd.? Tisti, ki to ima ali nima? Če je odgovor nima, potem samo trobezlja o neuporabni teoriji. In če je odgovor ima … ali res verjamete, da je njegov ali njen cilj npr. vam pomagati priti do svojega milijona ali samo zase dobiti še enega? Razmislite o tem.
Jaz pa razmišljam in se čudim. Glede na ponudbo vseh storitev na zgoraj omenjenem področju je res zanimivo, da nimamo še več milijonarjev in srečnežev med nami. Razmišljajte z mano. Zakaj se urejamo? Zakaj se učimo govorice telesa? Zakaj se učimo lepo govoriti in suvereno nastopati? Zakaj smo vsej »stari šoli« dodali še vizualizacije, afirmacije, hipnoze in nasploh najrazličnejše kovčinge? Kaj želimo doseči? Kdo želimo postati? Kaj imamo od tega? Ali ni na koncu vedno pomembno le fizično in psihično zdravje?
Večkrat se moramo opomniti. Vsak dan. Da lahko kakšen opravek tudi počaka. Da lahko spustimo kakšen trenutek igre pomembnosti in nezamenljivosti. Da nismo sami in da nismo edini. Čeprav smo edinstveni. Da moramo točno ta trenutek vdihniti zdaj, ker bo naslednji že drugačen. Da ni vse tako zelo (za)resno.
Niti dokončno. Da ima vsaka igra odmore in slednje bi morali upoštevati tudi v igri življenja. Odmori so tišina, počitek, okrevanje in rehabilitacija. Odmori so ponastavitev, čiščenje in ponovno polnjenje. Opomniti se moramo na to, kar nam je zadnje obdobje vzelo.
Na pomembnost odnosov in druženja. Slednji so najboljše »tabletke« za naše duševno stanje. Pa dom, družina in otroci. Saj veste. Otroci in njihovo duševno zdravje. Pozabljamo, da se naše zdravje začne prav tam in takrat.
Tjaša Ravnikar
O avtorici: Mag. Tjaša Ravnikar, predavateljica in pisateljica, ustanoviteljica Umologije , RTT terapevtka ter mediatorka na Okrožnem sodišču v Ljubljani in CSD-jih po Sloveniji. Deluje na področju medicine misli in je pobudnica novih pristopov v duševnem zdravju in osebnostnem razvoju mladih in odraslih. Trenutno poglablja svoje znanje na doktorskem študiju iz področja naravne in integrativne medicine. Pridružite se ji lahko TUKAJ, več njenih kolumen pa je na voljo TUKAJ.
Opomba: Mnenja avtorice ne odražajo nujno tudi mnenja Uredništva.
