Tjaša Ravnikar

Za zadnjo letošnjo kolumno bom napisala nekaj, kar vas bo pobožalo. Nekaj, ob čemer lahko začutite svojo vrednost. Nekaj, kar vam daje priznanje, ki vam ga drugi ne dajo, sami pa si ga ne znate. Pa še mimogrede napišem nekaj o tem, zakaj je v naših življenjih sklenjen krog tako zelo pomemben.

Že dolgo trdim, da smo vsi kronično in globoko čustveno podhranjeni. Da nas poleg tega spremlja napačno zakoreninjeno mišljenje, da so čustveno podprti in nahranjeni otroci razvajeni. In da ti razvajeni zrastejo v neučinkovite, problematične in vase zaverovane odrasle.

Torej, nezadovoljni mi opazujemo zadovoljne malčke in samozavestne odrasle in jih v hipu označimo za razvajene. Ali za hipije. Ali za »zmedene ustvarjalce«, ki ne počno ničesar koristnega. Ali za kategorične narcise. Sem morda izpustila kakšno kategorijo?

Čudno, da druge tako hvalimo in mislimo, da so dobro. Pa nam na koncu nekako ne gre v glavo, kako je ta »ta normalen« zadavil svojo partnerko pred svojimi malimi otroci. Niti nam ne gre v glavo, kako pa je ta »stari, ki je tak »frajer« in se je dobro naredil, čeprav je imel težko otroštvo«, pokradel polovico vsega, kar je le lahko. In kako hudiča tista »fajn« punca, ki je pa ja tako dobra, zagnana in urejena, vleče črtice v nos, vsakokrat, ko se uspe zapreti v neko stranišče.

Ja, Bog pomagaj. Tega si pa res ne bi nikoli mislili, kajne? Prevečkrat nas je eno samo sprenevedanje, dvojna merila in pristranskost. Sama bom tudi v naslednjem letu vabila k ponovnemu, iskrenemu spoznavanju samih sebe in iskrenim definicijam tega našega ljubega življenja.

Prejšnji teden sem se udeležila šolskega nastopa ene izmed »alternativnih« osnovnih šol. Česa tako lepega še nisem začutila, ampak želim vam povedati naslednje. Natančno sem spremljala njihovo igranje na instrumente.

V enem trenutku so se predstavili vsi tisti, ki so igrali na piščali. Ker imam tudi sama za seboj osnovno in srednješolsko glasbeno izobrazbo, sem igranju sprva prisluhnila z vidika »poznavalca«. V tej vlogi me je kaj hitro zmotilo piskanje zlate deteljice štirih, ki so note udarjali »malo po svoje«. Sploh ne dvomim, da je to marsikoga vodilo do posmeha, zavijanja z očmi in kasnejšega obrekovanja.

Mene pa so v nekem trenutku ganili ravno ti svojeglavi toni. Namreč, gledala sem nastopajoče. Videla pa sem otroke in njihove drobne prstke. Videla sem čudovit šopek najrazličnejših mladih dušic, ki na svojstven način prispevajo skladbi in programu. Videla sem male ljudi, ki potrebujejo in si zaslužijo pohvalo.

Čutila, da morajo vedeti, da jih poslušamo, slišimo in verjamemo vanje. Da jih zares vidimo in se zavedamo, koliko kakovosti klije v njih. 

Premalokrat se zavedamo, da je ravno ta, ki »fuša«, tisti, ki se bo na nekem področju naravnost izkazal. Če se bomo le zavedali njegovih kakovosti in ga cenili tudi za njegovo igranje in njegove »drugačne« tone. Za njegovo igranje, ki je v ta čudoviti zborček prineslo raznolikost in bogastvo volje, poguma in vztrajnosti.

Vidite, nekaterim zaradi svojstvene »drugačnosti« ne boste nikoli dovolj. Nekaterim ne bo nikoli dovolj, kar naredite. Razen če boste pridno »piskali« vedno »prave« tone. Potem vam bodo morda nekateri oprostili tudi dejanja tistih, ki jih omenjam na začetku: »Le kaj je šlo narobe, da se jim je zgodilo to, da so postali takšni?«

Zato je na eni strani pomembno to, da se svojih zmožnosti in posebnosti zavedate sami. Pomembno je, da se zavedamo, da so naša življenja pot razvoja, ki smo jo prišli (pre)izkušati. In dokler se zavedamo, da smo iskreno in srčno dali od sebe v nekem trenutku tisto, kar smo zmogli – smo zmagovalec ne glede na izid. Hitre sodbe tistih, ki jim je bilo neprestano sojeno, naj nas ne zamajejo.

Pobožajmo se in se pohvalimo. Na drugi strani pa je pomembno to, da znamo priznanje in pohvalo sprejeti tudi od drugih. Vedno – ponavljam – vedno se bodo našli tudi tisti, ki vas bodo VIDELI IN ČUTILI.

Sprejmite to, da vas znajo pobožati. Z roko in besedo. Ne samo, da to nujno potrebujemo prav vsi, temveč bomo le tako lahko sami božali naprej. Dovolimo si prejemati in dajati »božanje« vse življenje.

Vidite, če vemo, kako je, ko nas nekdo boža, je že veliko. Še vedno pa ni dovolj. Nekdo mora božati nas, da lahko božamo naprej. Veličina sklenjena kroga pa se skriva v tem, da nihče ni zgolj prvi ali zadnji. Tako ni nikomur treba negovati in hkrati sam ostati zanemarjen.

Namreč, ni večje miselne napake kot to, da ne potrebujemo nikogar. Da zmoremo vse sami. Da se urejamo sami zase. Da lahko skrbimo sami zase. Naša dejanja, besede in misli so ključne in vsemogočne, saj bodo podprle ali ovrgle vse, kar prihaja od zunaj. Nikakor pa niso dovolj same po sebi.

Ljubi čudoviti ljudje, moji dragi veličastni umi … hvala za vašo pozornost. Želim nam vsem spektakularno in božanja polno leto 2023.

Tjaša Ravnikar

O avtorici: Mag. Tjaša Ravnikar, predavateljica in pisateljica, ustanoviteljica Umologije , RTT terapevtka ter mediatorka na Okrožnem sodišču v Ljubljani in CSD-jih po Sloveniji. Deluje na področju medicine misli in je pobudnica novih pristopov v duševnem zdravju in osebnostnem razvoju mladih in odraslih. Trenutno poglablja svoje znanje na doktorskem študiju iz področja naravne in integrativne medicine. Pridružite se ji lahko TUKAJveč njenih kolumen pa je na voljo TUKAJ.

Opomba: Mnenja avtorice ne odražajo nujno tudi mnenja Uredništva.

Komentar: