Mladi teh socialističnih pravljic ne potrebujejo
Problem nas starcev je, da so izkušnje, ki si jih v dolgem življenju pridobimo, po eni strani dobre, po drugi pa ne. Verjemite, včasih je prav šokantno, ko brez težav seštevam(o) 1+1, hkrati pa tudi ”vidimo”, kaj se bo zgodilo. In to prej, preden se stvari res zgodijo…
Pogosto si prav želim, da bi se zmotila…
V mojih časih so rekli, da je ”vera opij ljudstva”. A ker smo bili navajeni življenja po dveh tirnicah, smo v javnosti tem nebulozam kimali- kaj smo pa hoteli drugega?- zasebno pa smo še naprej molili in obiskovali cerkvene obrede. Enako kot oni, ki so čez dan z dvignjeno pestjo kričali o tem ”opiju”, v zavetju teme pa so iskali duhovnike, da so jim krstili otroke. Danes so ta ”opij ljudstva” nekateri mediji. Dvomim, da je že kdaj v zgodovini kdo do te mere pral ljudem možgane kot oni.
Žal pa vsi ”starci” nismo narejeni po istem kopitu.
Veliko pišem o preteklih časih, a brez nostalgije. Primerjam ”danes” z ”včeraj”, ne da bi zraven jokala, kako je bilo nekoč lepo in kako trpim danes. Ob različnih priložnostih se spomnim na poučno, sicer malo umazano, hkrati pa tudi žgečkljivo zgodbo žal že pokojnega Zvonka. Precej je vandral po svetu in tam se je navzel tudi naprednejših idej o tem, kako zadovoljiti žensko. V zgodnjih šestdesetih letih so bile pri nas kopalnice še redke, tudi sicer se ljudje po veliki potrebi niso umivali. O ženskah, ki jih je imel, pa jih ni bilo malo, mi je povedal veliko zgodb. Če mu ne bi postavila pravega vprašanja, bi pripovedovanje ostalo le pri hvalisanju. Kruta realnost je imela pogosto drugačen prizvok. Takole je povedal: “Ko sem si nekoč našel malo bolj vročo žensko, sem ji poskušal ustreči tudi na bolj sodobne načine. Žal pa sem imel smolo, saj ljubimka že lep čas ni videla kopalnice. Po tistem, ko sem segel med njene noge, me je strast v trenutku minila, in tudi ”dišave”, ki so ostale na roki, niso čez noč izginile.”
Mantra ”prelepe mladosti”
O mladosti ne govorimo samo starci, opevajo jo tudi ljudske pesmi, večernice. Mnogi jo v svoji osamljenosti, ki potrka na vrata, pogosto pogrešajo. V človekovem spominu je žal tako, da z leti na hude trenutke pozabimo, ostanejo le lepi. Razumljivo. Ker prav ti dajejo moč, da starejši lažje preživijo, ko jih družba odrine na stranski tir. Nostalgija ima zato lahko tudi neprijetne posledice. Starejši svojim potomcem opevajo mlada leta s takšnim žarom, da je potem logično, da si mladi strašno želijo, da bi te lepe čase, ko je vladalo tovarištvo, pravica in enakost, haha, podoživljali tudi sami.
Včasih sem brez besed
Ko pridem med mlade, se resno sprašujem, kdo jih je prepričal, da smo ”včasih” kar vsi imeli hiše in stanovanja, pa kopalnice, pa službe, pa dopust na morju, pa brezplačno šolanje, pa da je bilo zdravnikov toliko, da je malodane vsak bolnik imel svojega. Da o tem, da je Tito kar sam delil pralne stroje, avtomobile in podobno, ne govorim.
Ko sem na neki šoli, med drugim povedala, da so v Žireh še v 70-ih letih zacementirali stopnice do potoka Rakuljšica, da so lahko ženske hodile tja prat perilo, je profesorica zgodovine odločno protestirala, da to ni res, da so takrat že vsi imeli ”Zanussi pralne stroje”. Iz mučne situacije me je rešil Alfonz, ki je doma hranil fotografije, ki so to profesorico potem mičkeno streznile.
Resnica se skriva v drobnem tisku
Najbolj mi gre na smeh, ko se nostalgiki s solzami v očeh trkajo po prsih glede volilne pravice, ki so jo po vojni dobili vsi. Drži, res je tako bilo. Volilna pravica za vse! Pozabijo pa povedati, kakšne so bile takrat volitve. Kolikor imen je bilo na volilnem listku, toliko smo jih morali obkrožiti. Nismo imeli nobene možnosti izbire.
Enaka farsa se je dogajala znotraj podjetij, TOZD-ov in OZD-ov, kjer koli. Vse je bilo že vnaprej določeno. Je pa res, da je bilo na papirju videti idealno. Nekaj bridkih vzporednic ”metanja peska v oči” najdemo tudi v ”depolitizaciji slovenske televizije, za kar se ”z vsemi močmi trudi” aktualna vlada. Samo bedaki in konji verjamejo njihovim besedam.
Splav
Danes veliko govorimo tudi o tem, da so ženske dobile po 2. sv. vojni pravico do splava. Drži, res so dobile to pravico, žal pa tisti, ki se trkajo po prsih, pozabijo povedati, da je o splavu odločala posebna komisija, pred katero pa ženske niso hotele iti. Od te komisije so se poslovili dokaj pozno, leta 1977, ko je država odpravila še nekatere druge omejitve. Škoda res, da nihče ne omenja, da so nezakonite splave zato opravljali malodane vsi, ki jim je dišal denar. Pogosto celo brez narkoze. Tega umazanega dela so se lotevali tudi tisti, ki so se v JLA izučili za bolničarje. Brutalne zgodbe žensk, ki so se posluževale teh uslug, so srce parajoče. Najdete jih tudi v mojih štirih knjigah Ogenj, rit in kače niso za igrače.
Govorijo eno, delajo drugo
V šoli smo se učili, da po 2. sv. vojni služkinje in služabniki niso več obstajali. Kakšna zmota! Služkinje, in to brez pravic, so imeli celo nekateri od tistih, ki so se z vseh možnih prižnic borili za ”pravice delavskega razreda”. Naj povem, da zadnje čase intenzivno zbiram zgodbe o teh služkinjah… Zgodbe niso lepe…
Med in mleko
Ko zaidemo v 3. življenjsko obdobje, je sicer zelo lepo, če mlajše zabavamo z anekdotami iz časa mladosti. Je pa tudi prav, če je ne olepšujemo po nepotrebnem. Veste, mladi morajo gledati naprej in ne, da se zaradi naše nostalgije želijo tudi oni vračati v stare čase! To vodi v katastrofo.
Boli me srce, ko nemočno opazujem to prekleto vračanje v socializem, v katerem sta bojda tekla med in mleko. Sta, a le za tiste, ki so bili pri koritu. Enako se dogaja danes. Samo koritarjem se socializem splača, raji nikoli! Oni so in bodo tudi danes plačevali zgolj vedno višje davke, da se bo koritarjem lepo godilo!
Povem vam, mladi teh socialističnih pravljic ne potrebujejo!
Tudi zato imamo starci veliko odgovornost, da jim – končno že – povemo, da včasih ni bilo vse samo črno in ne vse samo belo. Bilo je tudi smrdeče in umazano, podobno, kot je bila polna dreka tista Zvonkova roka! Vem, da je to težka naloga, ni pa nemogoča.
MM, tista, ki posluša in piše.
Več o avtorici: TUKAJ
