Mladi zdravniki so na družbenem omrežju X objavili daljši in obsežno referenciran zapis, v katerem pred nedeljskim referendumom opozarjajo na strokovna dejstva, ki po njihovih besedah v javni razpravi večinoma ostajajo spregledana. V prispevku so zbrali klinične podatke, mednarodne študije in dokumentirane primere iz držav, kjer je evtanazija ali asistirani samomor uzakonjen, ter poudarili, da medicina človeka ne zna usmrtiti na hiter in neboleč način, kot je mogoče slišati v političnih kampanjah.
Kot so zapisali, je temelj zdravniškega dela pojasnilna dolžnost, zato so javnosti želeli predstaviti realne mehanizme delovanja učinkovin, pogoste zaplete in etične omejitve, ki spremljajo tovrstne postopke. Dodali so, da želijo volivcem omogočiti informirano odločitev, saj je „življenje – in njegov konec – vredno iskrenosti, ne pravljic“. Zapis so opremili tudi z več kot osmimi mednarodnimi viri ter opozorilom, da bi moral po slovenski zakonodaji bolnik v primeru peroralnega vnosa sam zaužiti približno 450 tablet.
Zapis Mladih zdravnikov objavljamo v celoti:
Pred referendumom se soočamo z besedami predlagateljev zakona, ki obljubljajo hitro, mirno in dostojno smrt. Zdravniki vam moramo povedati resnico – medicina ne zna usmrtiti človeka na hiter in neboleč način. Pred vsakim večjim medicinskim posegom je potrebno, da zdravnik opravi pojasnilno dolžnost. Tukaj vam podajamo dejstva, da boste lahko sprejeli informirano odločitev glede glasovanja v nedeljo. Ker življenje – in njegov konec – si zasluži iskrenost, ne pravljice.
I. Terminologija: Kdo izvede dejanje?
Evtanazija pomeni, da strupeno učinkovino vnese evtanazist. Asistirani samomor pomeni, da bolnik sam vnese strupeno učinkovino v telo, praviloma z zaužitjem.
II. Kako poteka vnos učinkovin?
1) Zaužitje (pijača ali tablete) – najpogosteje pri asistiranem samomoru
Bolnik popije mešanico barbituratov (pentobarbital, secobarbital, fenobarbital), pogosto v kombinaciji z benzodiazepini in zdravili, ki vplivajo na srce (propranolol, digoksin). Namen je hitra nezavest in nato postopna odpoved dihanja in srca.
Pogosti zapleti:
- zaužiti je treba veliko količino učinkovin (100 tablet ali več, v nekaterih državah pa so na voljo praški, ki se zmešajo v 100 ml gostega sirupa), kar močno draži ustno votlino in želodec;
- pogosto pride do slabosti, bruhanja in vdihovanja izbruhane vsebine, kar povzroča dušenje;
- trajanje smrti je nepredvidljivo: v Oregonu traja pri 33 % bolnikov več kot 1 uro, pri 7,6 % več kot 6 ur, skrajni primeri več kot 100 ur;
- poročajo o epileptičnih napadih, delnem prebujenju iz nezavesti in dušenju, skupaj 14,8 % zapletov.
- Po poročilih iz ZDA in Nizozemske 15 % poskusov asistiranega samomora ni uspešnih (»problems with completion«), zato jih je potrebno končati z evtanazijo. Slovenski zakon te možnosti ne predvideva, saj je po zakonu prepovedano, da bi vnos učinkovine izvedel kdo drug kot bolnik. V praksi bo to včasih potrebno in takrat se bo najbrž sledilo 8. točki 28. člena, ki opisano situacijo obravnava kot prekršek. Zanj bo pravna oseba, pri kateri je zaposlen izvajalec, plačala globo 500 do 5000 eur.
2) Intravenski vnos (injekcija) – najpogosteje pri evtanaziji
Asistiran samomor
Večina držav, ki imajo uzakonjen samo asistiran samomor, ne pa tudi evtanazije, ne dovoli vnosa zdravila v žilo, saj je za to potrebno nastaviti intravenski kanal, kar je medicinski postopek. Slovenski zakon tega izrecno ne opredeljuje, vendar se da razbrati, da bo intravenski vnos dovoljen.
Pri pregledu praks v različnih državah smo takšno ureditev našli samo v Švici. Tam je dovoljen asistiran samomor ter vnos učinkovine v žilo, vendar mora bolnik z napravo upravljati sam (enako piše v slovenskem zakonu). V Švici v ta namen uporabljajo natrijev pentobarbital. Umiranje tipično traja 5-30 minut. Možno je podaljšano umiranje, pri katerem oseba vstopi v podaljšano komo in ne umre več ur ali dni. To lahko povzroči dihalno stisko ali agonijo. Zapleti so lahko epileptični krči, hropenje, pljučni edem, težave z venskim dostopom.
Evtanazija
Običajen protokol: najprej močan anestetik (propofol, tiopental), potem paralizator (pankuronij, rokuronij) in na koncu kalijev klorid, ki povzroči srčni zastoj. Teoretično naj bi smrt nastopila po 5–10 minutah, vendar so možni zapleti, kjer bolnik umira več ur.
Zapleti iz prakse:
- obdukcije so pokazale, da pri takšni smrti pride do pljučnega edema, kjer se pljuča napolnijo s tekočino. Gre torej za mehanizem smrti, podoben utapljanju, ki velja za najbolj mučen način smrti.
Izkušnje smrtne kazni: Maskirano trpljenje
- Pri usmrtitvah v ZDA se uporablja podoben protokol: anestetik, mišični paralizator in kalijev klorid. Na videz hitra smrt, vendar paralizator brez analgetičnega učinka maskira bolečino – bolnik lahko ostane zavesten, doživlja zadušitev zaradi paralize dihalnih mišic, a ne more kričati ali se premikati. Kalijev klorid povzroča ekstremno bolečino. Avtopsije kažejo neustrezno anestezijo v 88 % primerov, kar vodi do kemične zadušitve.
- V Južni Karolini so obsojenci raje izbrali strelski vod, saj so to videli kot bolj humano smrt od injekcije.
3) Rektalni vnos (vnos skozi danko)
Redka alternativa, z uporabo fenobarbitala v svečki. Nezavest običajno nastopi v 15–30 minutah, smrt v 1–4 urah. V primeru slabe absorpcije je umiranje lahko dolgotrajno.
III. Zakaj ne kot pri živalih: Etični in medicinski razlogi
Pri veterini protokoli kot T-61 povzročijo smrt v nekaj minutah. Veterinarski protokoli so neetični za ljudi, saj ohromijo mišice in lahko prikrijejo trpljenje – smrt lahko izgleda mirna le zato, ker se bitje zaradi blokade mišic ne more premikati. Pri ljudeh teh učinkovin ne uporabljamo tudi zato, ker za uporabo pri človeku niso registrirane. S tem bi kršili medicinsko etiko, človekove pravice in mednarodno pravo.
V humani medicini se izogibamo paralizatorjem, da zagotovimo preglednost; namesto tega uporabljamo anestetike. Odstop od tega pravila se pojavlja pri smrtni kazni in pri evtanaziji ljudi, ki darujejo svoje organe za transplantacijo (zaradi česar je potrebna hitra smrt, saj počasnejše umiranje ob običajnih protokolih okvari organe). Oboje sproža burne polemike in dvome o humanosti.
Zaključek: Odločitev je vaša, a naj bo informirana, ne iluzorna!
Članek so pregledali profesorji z Medicinske fakultete.
Foto: Mladi zdravniki
