Mussolini in Tito častna meščana evropske prestolnice (EPK) 2025
Nedavno tega sem zasledil v javnosti zgražanje in polemične zapise okrog dejstva, da je v občini Gorica (Gorizia) med častnimi člani še vedno tudi diktator in zločinec Benito Mussolini, zlasti v perspektivi razglasitve obeh Goric za EPK 2025. V Primorskem dnevniku (14. 11. 2024) je npr. Matjaž Nemec zapisal, med ostalim, da bo pisno sporočil goriškemu županu Rudolfu Ziberni, da bi naj »dokončno opravili s poveličevanjem fašizma v našem prostoru« in šli po poti sodelovanja, »ki ga ponuja ravno EPK…«.
V istem sestavku je bila objavljena tudi izjava Gibanja Svoboda, da se ni mogoče sprijazniti s tem, »da bi naziv EPK nosilo mesto, katerega častni član je Benito Mussolini, ki pooseblja zatiranje drugih narodov in kultur…« In kot zadnje smo v tekstu prebrali tudi izjavo Društva TIGR Primorske, ki je, med ostalim, opozorilo na Mussolinijev govor v Gorici leta 1938, da je namreč »treba izkoreniniti ta prekleti rod« (Slovence namreč, op. avt.), »kar je potem Mussolini tudi načrtno počel« (s požigom Narodnega doma v Trstu, z obsojanjem na smrt in streljanjem tigrovcev in borbašev, z Gentilijevo reformo, ki je poskušala oropati Slovence njihovega jezika idr.). Z gornjimi stališči in zgražanjem se strinjam, vendar bi imel za dodati k gornim izjavam še veliko stvari, ki so jih navedeni kritiki zamolčali.
Kdo vse je na mednarodnem seznamu največjih diktatorjev in zločincev prejšnjega stoletja
Nemški časopis Bild je npr. objavil mednarodni seznam dvajsetih največjih množičnih morilcev 20. stoletja, (pri čemer so mišljene civilne žrtve in ne padli vojaki), na katerem je pristal tudi Tito na 10. mestu, z enim milijonom žrtev, tik pred Mussolinijem, ki mu pripisujejo okrog 800.000 žrtev (gl. knjigo Cirila Mraka Gre za Slovenijo, samozaložba, Ljubljana 2018), in sicer:
- Mao Ce Tung: 50 milijonov žrtev
- Josip Stalin: 40 mio žrtev
- Adolf Hitler: 20 mio žrtev
- Čang Kaj Šek: 10 mio žrtev
- Lenin: 4 mio žrtev
- Tojo Hideki (jap. general in politik): 3 mio žrtev
- Pol Pot (vodja kamboških rdečih kmerov: 2 mio žrtev
- Mengistu (etiopski diktator): 2 mio žrtev
- Yahya Kan (nekdanji predsednik Pakistana: 1 mio žrtev
- Josip Broz Tito: 1 mio žrtev
- Benito Mussolini: 0,8 mio žrtev
- … drugi
Naj najprej mimogrede opozorim, da so po podatkih iz gornjega seznama »rdeči« diktatorji povzročili približno trikrat več žrtev kot ostali. Tita ne moremo povsem primerjati z Mussolinijem, ker je bil slednji poraženec druge svetovne vojne in končal obešen za noge v Milanu. Tito pa je bil med zmagovalci in temu primerno čaščen, tudi z napisi na hribih (npr. Sabotin in drugi goriški hribi), ter se je zavaroval s posebnim zakonom, da ne bi kdo črhnil kaj grdega o njem.
Tako je bil o njegovem diktatorstvu in zločinih v prejšnjem režimu polnega pol stoletja zapovedan in zakonsko sankcioniran molk, ki se je zavlekel celo v tranzicijo, do odkritja Hude jame, ko mu je dokončno padla maska z obraza. In tako je z demokratizacijo postopoma privrela na dan literatura, ki ga je ob njegovi siceršnji vlogi uspešnega partizanskega poveljnika razgalila tudi kot diktatorja in množičnega morilca. In, mimogrede, po podatkih medijev, bi naj bil tudi on častni član občine Nova Gorica. Zato se nam ni treba toliko zgražati nad desničarsko sredino v goriškem občinskem svetu, ker smo jim tudi mi podobni.
Oni branijo Mussolinijevo občinsko častno članstvo ter potuhnjeno molčijo o njegovih zločinih in njegovem bridkem koncu, mi pa Tita z napisi na hribih slavimo skoraj do neba in zakrknjeno molčimo o njegovih zločinih in njegovem častnem članstvu v občini Nova gorica. Zato lahko zaključimo, da v EPK ne sodita kot častna člana ne Mussolini ne Tito, ter da je prišel čas, da z goriških in drugih hribov zbrišemo Titovo ime, ki govori o naši ideološki zaplankanosti, izziva demokratične in poštene ljudi, še posebej sosede prek meje, in onesnažuje naravo.
Kako je Tito pristal na »pravi strani« zgodovine oz. med zmagovalci druge svetovne vojne
V Wikipediji lahko preberemo, da sta avgusta 1939 komunistična Sovjetska zveza (SZ) in nacistična Nemčija sklenili desetletni sporazum o nenapadanju Molotov – Ribbentrop, ki je vseboval tudi gospodarsko pogodbo (sovjetsko pšenico in nafto za nemško in industrijo in orožje) in tajno klavzulo, ki je določala »interesno področje« obeh držav v Evropi.
Na podlagi te klavzule je Hitlerjeva Nemčija še istega leta napadla Poljsko in si priključila velik del njenega ozemlja, SZ pa vzhodni del Poljske. Na kar sta zavezniški agresorski državi v naslednjih dveh letih začeli osvajati še svoja ostala interesna področja«, in sicer SZ baltske države (Estonijo, Latvijo, Litvo in del Finske), Nemčija pa države srednje in vzhodne Evrope, vključno z Jugoslavijo.
Komunisti po svetu, tudi slovenski, so bili prek Kominterne, to je Komunistične internacionale oz. Mednarodne zveze komunističnih strank, tesno povezani s SZ in niso obsojali ne Hitlerjevih ne Stalinovih agresivnih dejanj, vključno z nemškim napadom na Jugoslavijo dne 6. 4. 1941. Slovenski komunisti so šli celo tako daleč, da so še 26. 4. 1941, to je tri tedne po nemškem napadu na Jugoslavijo, svojo domovino, ustanovili prohitlerjevsko Protiimperialistično fronto ter je istega dne Hitler tudi obiskal Maribor. Teden kasneje pa so na prvomajski paradi v Trbovljah korakali skupaj z nacisti.
Vendar je nemški blaznež zasadil nož v hrbet tudi svojemu velikemu zavezniku in brez vojne napovedi dne 22. 6. 1941 napadel SZ, ki je preko Kominterne zaprosila za pomoč vse komunistične partije po svetu. In na dan napada na SZ, domovino komunizma, so pa slovenski komunisti pohiteli in ter še istega dne (22. 6. 1941) po hitrem postopku ustanovili Osvobodilno fronto (OF), naperjeno proti nacističnemu agresorju.
Očitno je namreč postalo, da je nemški blaznež z zahrbtnim napadom na SZ zgodovinsko zapečatil svojo usodo in z njo tudi usodo svojega zavezništva (»Sile osi«), in se je tako slovenskim in jugoslovanskim komunistom ponudila možnost, da se prek upora proti okupatorju dokopljejo do oblasti, kar so bile tudi javno poznane, velike Kardeljeve sanje. Tako je Tito, (vključno s slovenskimi komunisti), ob razpletu zgodovinskih dogodkov pod taktirko nemškega blazneža, mimo svoje volje, pristal »na pravi strani zgodovine«, med zmagovalci, to je stokrat prekletimi »imperialisti«.
Koper, 27. 11. 2024
Milan Gregorič
Milan Gregorič
Milan Gregorič je končal osnovno šolo v Dekanih, maturiral na slovenski klasični gimnaziji v Trstu (1953) in diplomiral na Ekonomski fakulteti v Ljubljani (1971). V času študija je opravljal razne naloge v študentskih organizacijah. Po daljši zaposlitvi na odgovornih delovnih mestih v gospodarstvu je v zadnjih desetletjih, zlasti s svojo publicistično dejavnostjo (prek sedemsto različnih besedil), vidno zaznamoval civilnodružbeno dogajanje na Koprskem in širše po Primorski. Pri svojem pisanju je obravnaval najprej meddržavna in politična dogajanja na zahodni meji ob razpadu Jugoslavije, s poudarkom na Istri. Spremljal in pisal je o življenju manjšin z obeh strani meje, o luško transportni problematiki in o novejši zgodovini Primorske, s poudarkom na rehabilitaciji Tigra. Objavljal je krajše in daljše sestavke o notranjepolitičnem dogajanju v državi in številne portrete ustvarjalnih istrskih in primorskih ljudi, vključno s sosedi, z obeh strani meje. Več teh svojih spisov je uredil in povezal v pregledno celoto v številnih svojih knjižnih delih.
Je prejemnik Peterlinove nagrade (2012), ki jo podeljuje Slovenska prosveta iz Trsta in Častnega priznanja Boruta Meška (2014), ki ga podeljuje Društvo novinarjev in publicistov, Ljubljana.
Portal24; Foto: Osebni arhiv