Sem prava požiralka knjig. Že od nekdaj so me tudi zanimale velike in izpostavljene osebnosti ter vsebina, ki so jo delile s svetom. Pravzaprav me je vedno zanimalo, ali je človek najprej postal pomemben in je potem govoril »pametno« ali je bilo ravno obratno.
Ne glede na to, ali gre za pisano ali govorjeno besedo. Zavedam se, da morajo biti misli in besede oseb, ki jih citiramo, skrbno oblikovane in nadzorovane. Hkrati tudi spoštujem povedano v smislu intelektualne lastnine.
Včasih ni bilo lepšega kot malo »popametovati« s citiranjem kakšnega znanega avtorja, na študiju pa tudi zoprno upoštevati tisoč in eno pravilo glede pravilnega citiranja, da se izognemo morebitnim sporom.
Tudi sama imam intelektualno zaščitenih kar nekaj projektov, vsebin in znamk. Enostavno je to neizogiben del ustvarjanja. Pa nisem bila vedno takega mnenja. Če bi pa še malo razpredala na to temo, bi ugotovila, da niti ni nujno, da bi vse te zaščite imela.
Zakaj? Ker se »original« vedno in povsod zelo jasno loči od kopije. Ljudje postajamo čedalje bolj občutljivi in dovzetni za vse, kar ni zlagano, kar je pristno in kar vsebinsko stoji. Vsi ti pogoji pa so lahko izpolnjeni le pri nekom, ki je primarni avtor nekega dela.
Verjemite, da se ne moremo nikoli in tako zelo naučiti stvari, da bi jih lahko »prodajali« kot svoje. Vedno se bo čutil in našel kakšen manko. Če že ne v napaki in nevednosti, pa vsaj v pristni strasti. Torej, tudi če nekdo nekaj poustvarja in je v tem pristno strasten, ni več kopija.
S tem trenutkom postane original, ki morda na svoj način še nadgradi izhodišče.
Kakorkoli, pred že kar nekaj časa mi je poslovna znanka rekla, da nihče ne bo žel na njeni njivi, ki jo je sama pognojila. Takrat se mi je to zdelo smešno, pa mi kmalu za tem ni bilo več. Kar nekaj mojih idej je namreč našlo nov dom brez mojega privoljenja in od takrat dalje tudi sama ravnam odgovorno do svoje intelektualne lastnine.
Namreč, res je noro veliko vloženega truda, da lahko predajaš kakovostne in uporabne vsebine. Menda se res marsikje najdejo pogumneži, ki preberejo knjigo in nato samozavestno predavajo o tem. Na drugi strani pa smo tudi takšni, ki vlagamo kupe časa, dela, energije, (za)misli, neprespanih noči, vloženih financ in še česa. Zato smo zagotovo ponosni in hvaležni, če smo kje dobronamerno citirani.
Ideje pa se seveda lahko tudi sinhrono podvajajo. Tudi tega je veliko. Lahko so v odtenkih različne. Nekdo svojo izpelje in spet drug ne. Odvisno od prepričanj posameznika. Ne nazadnje si vsi izposojamo svoje iz univerzalne knjižnice (za)misli, da se pravzaprav po večini ponavljajo.
Misli so podobne, samo »pomembneži«, ki jih izustijo, so različni. Dodajo svoj podton, ki nekaterim ustreza manj, drugim bolj.
Ampak kje pa so kakšne novosti? Kje so vztrajna citiranja svežih obrazov, ki imajo zagotovo še bolj resnične in modernizirane predstave o današnjih časih?
Prehajamo v leto 2023, pa na primer citiramo srednji vek? Bi z enako vnemo in pogostostjo navajali Freuda, če bi vedeli, da je bil težaven sadist? Samo vprašam. Za prijateljico.
Morda si lahko tu pa tam priznamo, da se vendarle preveč zanašamo na vse, kar je »starega«. Seveda nam je ljubo, ker je poznano. Ampak obračajmo, kolikor želimo, to ni več ta svet. In če smo zdaj na primer na področju napredka znanja in zavedanja na točki osem, zakaj moramo neprestano samo trobiti, kako se je razvijalo od točke nič do štiri?
Spreminjajo se okoliščine, spreminja se človek. Kaj, če bi se osredotočili predvsem na stanje in dosežke od točke pet dalje? Koliko volje, časa in energije bi pridobili? Predvsem pa sprostili kapacitete naših možganov ter manj, kot jih je definirala zgodovina, raziskovali svet danes in iskali priložnosti za jutri.
A kaj, ko je poznano lažje. In udobneje. Saj pa je »super«, če nam ni treba povedati ničesar novega, drznega in naprednega. Svojega. In dati glavo na linč zaradi tega. Najlažje se je skriti za izreki nekoga, ki je nekoč živel. Še pritožiti se ne more, niti tožiti.
Mnogo ljudi se skriva za prežvečenimi citati. Morda velikokrat zato, ker res nimajo česa novega povedati. Vem pa tudi, da je mnogo takih, ki potrebujejo samo malo spodbude. Da stopijo iz sence in delijo z nami svoje lepe, prijetne, svetle in dobronamerne misli.
Najdimo novega, še boljšega Freuda. Prepoznajmo miselnost novega Napoleona.
Pravijo, da se zgodovina ponavlja. Seveda se, če pa jo tako radi in vztrajno utrjujemo. Citiramo. Kaj pa, če bi si dovolili in dali priložnost – kako že rečemo – na področju partnerstev? Za svež in nov začetek?
Le kako bi to bilo? Kako bi bilo videti? Si upamo otrokom odvzeti ure zgodovine? Bodo začeli jesti z lesenimi žlicami?
»Morda pa bi se kdo želel iz udobnega naslanjača preseliti v jamo in tako sprožil val novega trenda. Le kaj bomo potem z vsemi temi stanovanji, opremo, trgovinami, tehnologijo?« je nekoč dejal – avtor neznan.
Tjaša Ravnikar
O avtorici: Mag. Tjaša Ravnikar, predavateljica in pisateljica, ustanoviteljica Umologije , RTT terapevtka ter mediatorka na Okrožnem sodišču v Ljubljani in CSD-jih po Sloveniji. Deluje na področju medicine misli in je pobudnica novih pristopov v duševnem zdravju in osebnostnem razvoju mladih in odraslih. Trenutno poglablja svoje znanje na doktorskem študiju iz področja naravne in integrativne medicine. Pridružite se ji lahko TUKAJ, več njenih kolumen pa je na voljo TUKAJ.
Opomba: Mnenja avtorice ne odražajo nujno tudi mnenja Uredništva.
