Naraščanje strogih meja EU škoduje divjim živalim
V zadnjih letih so se po vsej Evropi zgradile številne nove meje, večinoma v obliki ograj in jeklenih zidov. Ti ukrepi naj bi služili preprečevanju nezakonitih migracij, vendar imajo obsežne posledice za divje živali in njihov življenjski prostor. Kot kažejo podatki Evropskega parlamenta, so se od leta 2014 dolžine ograj na zunanjih in notranjih mejah EU povečale s 315 na kar 2048 kilometrov. Strokovnjaki opozarjajo, da te ovire ne preprečujejo le migracij (ilegalnih) ljudi, temveč predstavljajo resno grožnjo za prostoživeče živali, saj se lahko te poškodujejo ali celo umrejo, ko poskušajo prečkati te meje.
Pretrgane migracijske poti in omejen genski sklad
Po besedah Eugena Simonova, aktivista in raziskovalca vpliva vojne v Ukrajini na okolje, jeklene ograje in bodeča žica predstavljajo nevarnost za velike sesalce, kot so bizoni, in za ptice, ki lahko zlahka naletijo na ovire in se zapletejo v ostre pregrade. Na rusko-mongolski in rusko-kitajski meji je že bilo več primerov množičnega pogina kopitarjev, ki so se med sezonskimi migracijami znašli ujete med ograjo in nevarnimi razmerami, navaja Euronews. Poleg tega fizične meje in njihova povezanost s človeško prisotnostjo, kot so mejne straže, odvračajo živali od poskusov prečkanja teh območij, kar dodatno ovira njihove naravne migracijske poti.
Omejevanje migracije ima daljnosežne posledice za genski sklad živali. Če populacije živali ne morejo prosto seliti, so bolj omejene na manjša območja, kar vodi v t.i. fragmentacijo habitata. Ta pojav povzroči manjšo genetsko raznolikost, kar pomeni, da so živali manj odporne proti boleznim in drugim okoljskim spremembam. Po besedah profesorja Matthewa Haywarda, naravoslovca na Univerzi v Newcastlu, so te populacije zaradi omejene genetske raznovrstnosti “manj odporne”, kar povečuje tveganje za njihovo izumrtje.
Negativni vpliv na evropske bizone v Białowieżskem gozdu
Poseben primer, ki prikazuje vpliv meja na divje živali, je Białowieżski gozd na poljsko-beloruski meji. Poljska vlada je ob tej meji postavila več kot 180 kilometrov dolgo in 5,5 metra visoko ograjo, da bi preprečila prehajanje nezakonitih migrantov. To pa je povzročilo obsežne motnje v življenju tamkajšnjih živali, vključno z evropskim bizonom, ki je značilen za to območje. Bizoni, ki se običajno zadržujejo v gozdovih, so bili zaradi ograj prisiljeni iskati hrano na poljih, kar jih je pripeljalo v konflikt s kmetovalci na severovzhodu Poljske.
Fragmentacija habitata zaradi ograj otežuje tudi premikanje drugih vrst, kot so volkovi, jeleni in risi, ki so prav tako odvisni od dostopa do velikih naravnih območij. Poleg tega so podobni učinki opazni na afriški celini, kjer so obsežne mejne ograje preprečile dostop rastlinojedih živali do ključnih vodnih virov, kar je v preteklosti že povzročilo množične smrti. Tovrstna omejitev življenjskega prostora pomeni zmanjšanje populacije in biotske raznovrstnosti, kar vodi v splošno upadanje naravnih virov in večje tveganje za izumrtje.
Iskanje rešitev: Ali je mogoče zmanjšati vpliv meja na živali?
Kljub številnim oviram obstajajo načini, kako zmanjšati škodljive učinke mej na živali. Simonov izpostavlja možnost, da bi ograje zasnovali na način, ki bi omogočal prehod živalim, vendar bi preprečeval dostop ljudem. Vendar pa so takšne rešitve omejene. Odprtine v ograjah bi morale biti dovolj velike za prehod večjih živali, kar pa lahko posledično omogoči tudi prehod ljudem. Hayward meni, da “prisilni posegi,” kot je fizično premeščanje živali, da bi izboljšali genski sklad populacije, povzročajo stres in dodatna tveganja za živali, ki jim že tako grozijo različni dejavniki.
Profesor Hayward poudarja, da so politične rešitve ključne za obvladovanje tega problema, saj gre za vprašanje nacionalne varnosti in upravljanja z migracijami. Namesto, da bi postavljali vedno večje fizične pregrade, bi se morale države osredotočiti na bolj prijazne pristope k migracijam in povečati mednarodno sodelovanje na področju varovanja prostoživečih živali. Kot pravi Hayward, so velike ograje priljubljene med politiki, saj predstavljajo jasno ločnico med državami, vendar je njihova dolgoročna korist za živali vprašljiva.
Evropska narava je v preteklih desetletjih že pokazala svojo odpornost, saj so nekatere vrste, kot je evropski bizon, po skorajšnjem izumrtju ponovno zaživele. Toda trenutni trendi strogega varovanja meja in izključevanja okoljevarstvenih ocen pomenijo nevarnost za to “veliko zgodbo o uspehu ohranjanja.” Kljub temu pa obstaja upanje, da bodo prihodnji ukrepi bolj uravnoteženi, z večjo pozornostjo do vplivov na prostoživeče živali in naravo.
Portal24; Foto: Pexels/dowebber Amirz