Ta teden sta Slovenijo zaznamovala dva velika shoda, za družino in za življenje. Tokrat, za razliko od petkovih shodov, vse skupaj kaže na brbotanje v družbi tudi na “desnici”.
(Zakaj sem izraz “desnica” dal v narekovaje, bo jasneje po končanem branju.)
Shodi namreč praviloma ne potekajo v podporo vladajoči politiki, temveč ji nasprotujejo.
Že dejstvo, da so o Shodu za družine nekateri slovenski mediji pisali, da se je na njem zbralo nekaj sto ljudi, drugi pa, da se jih je zbralo deset tisoč in več, govori samo zase oz. o (ne)naklonjenosti vladajoči politiki. Nekateri osrednji mediji o tem shodu celo sploh niso poročali.
Pogosto pri teh opisih medijev uporabljamo tudi izraz MSM, “main stream medija” oz. mediji osrednjega toka vpliva (tj. z največjim dosegom), ki v Sloveniji močno gravitirajo v levo.
Pa je to res? So mediji res močno nagnjeni v levo?
Če želimo kvalitetno odgovoriti na to vprašanje in dobro razumeti, kaj se posledično dogaja s političnim prostorom, moramo čim prej izstopiti iz dihotomije levice in desnice. Začeti se moramo pogovarjati o progresivnem in konzervativnem delu slovenskega političnega prostora, ločitev na levico in desnico pa počasi zavreči.
Razlog tiči v tem, da je delitev na leve in desne zastarela. Tranzicijski privatizerji in njihova ideologija, ki bistveno vpliva na družbeno dogajanje, namreč na omenjeni zastarel način zasedajo položaj, ki uspešno ostaja izven polja razumevanja. To je bil tudi njihov cilj. Tako imajo namreč mir.
Danes gre v družbi za potencial in njegove možnosti, ne več toliko za položaj.
Danes gre v družbi za potencial in njegove možnosti, ne več toliko za položaj.
Svet se spreminja, je v vedno hitrejšem gibanju.
V tem smislu z veseljem vsak teden prebiram zapise Milene Miklavčič na tem portalu (TUKAJ), ki med drugim popisuje tudi zgodbe iz naše bližnje in daljne preteklosti.
Čas kot dobrina
Ena od stalnic, ki se prepleta skozi te zgodbe, je čas kot dobrina. Gre za uvid, da je nekoč bilo “več” časa na razpolago. No ja, predvsem je bilo manj stvari, lokacij in informacij.
Doseženi družbeni položaji so bili tudi zato dlje ohranjeni. Dinastije, upravniki, nameščenci in vloge so se ohranjale skozi stoletja, časovno pa so bila npr. potovanja, za danes na smešno kratke razdalje, prave odprave.
Danes temu ni tako. Tempo življenja je hiter, marsikomu tudi prehiter, polje informacij pa nasičeno.
Starejši z razlogom govorijo, da nimajo časa. (Kljub temu, da so v pokoju.)
Njihov reakcijski čas je daljši kot pri mladih. Že to, da so mladi na tekočem z (npr. tehnološkimi) novostmi, ki jih tudi uporabljajo, starejši pa jih komaj zaznajo, pove veliko. Zato raje še vedno uporabljajo stare načine (upravljanja, komunikacije, poslovanja …), kar pa najmanj podvoji čas za večino občasnih opravil.
Najprej se naučiti, potem skozi uporabo preseči staro razumevanje, nato pa še uporabljati. Obisk banke je že tak primer, uporaba družbenih omrežij pa naslednji.
Ne gre se tudi čuditi vzponu popularnosti raznih delavnic in “retreatov” tj. večdnevnih skupinskih srečanj okoli npr. joge, kuhanja, dihanja … Ljudje iščejo stik sami s seboj, iščejo stik z globino življenja, ki jim jo hitrost vsakdana ves čas izmika in jih potiska v površinskost, plehkost bivanja. Potiska jih v nasprotje z nauki, s katerimi so jim pot skozi življenje želeli tlakovati njihovi starši.
Ljudje iščejo stik sami s seboj. Iščejo stik z globino življenja, ki jim jo hitrost vsakdana ves čas izmika in jih potiska v površinskost, plehkost bivanja. Iščejo stik tako z naprednimi, progresivnimi koraki in idejami, kot tudi z okvirji, ki zagotavljajo oprijemljivo stalnost v življenju, s konzervativnimi vidiki svojega življenja.
Levo in desno, progresivno in konzervativno
Politični prostor je zato veliko bolj uporabno razdeliti na progresivno (kar se rado pripisuje levici) in konzervativno (kar se rado pripisuje desnici).
Pri tem velja posebej povdariti, da progresivno ne pomeni nujno napredno, konzervativno pa ne nujno nazadnjaško. Gre zgolj za drugačno pojmovanje razvoja družbe.
Danes v družbi namreč ne gre več za doseganje in nato mirovanje. Danes gre za potencial, za možnost postati in biti, karkoli človek verjame. Podobno, kot je Einstein nekoč nadgradil Newtonov model sveta s kvantno mehaniko, je danes nujno nadgraditi razumevanje političnega prostora.
Danes v družbi namreč ne gre več za doseganje in nato mirovanje. Danes gre za potencial, za možnost postati in biti, karkoli človek verjame.
Prav zaradi pritiska progresivnih sprememb (woke gibanje, lgbtiq ideologija ipd.) in svoje navezanosti na krožnost, na ohranjanje pozicije, se je namreč slovenski konzervativni del političnega prostora znašel v zagati.
Prestop v novo razumevanje
Svoje položaje (politično, gospodarsko, medijsko itd.) namreč slovenski konzervativci (“desnica”) še vedno razumejo statično. Kot nekakšno pridobitev, zasebno lastnino posebne vrste, ki naj bi jo zakonodaja naravno ščitila.
Saj jo zakonodaja v bistvu res ščiti. Vendar jo ščiti na nov način. V Sloveniji to (glede na volitve v DZ) pomeni mešanico več progresivnih in manj konzervativnih idej. Saj namreč po logiki enakomerne porazdelitve v družbi, tudi na sodiščih delajo oz. sodijo ljudje, ki jim je npr. progresivno bližje kot konzervativno. Kar samo po sebi ni nekaj slabega, lahko pa je.
Ali pa v gospodarstvu. Ste npr. mislili, da so časi nacionalizacij mimo? Pomislite še enkrat na predvideno nacionalizacijo Geoplina.
Ob najavi nacionalizacije Geoplina je celo premier dr. Robert Golob posebej izpostavil, da ne gre za vračanje v socializem. Da torej ne gre za vračanje v skrajno levo.
Mogoče res ne. Gre pa zagotovo za poglabljanje in utrjevanje progresivnosti. Gre za linearno rušenje starega in posledično vzpostavitev nečesa novega. Česa? Ne vemo, saj še nismo tam, kajne? To je za progresivce itak odvečno vprašanje.
Današnje stanje v slovenski politiki je posledica ukrepov, kadrovanj, investicij, odločitev in ravnovesja omrežij zadnjih dvajset let, pri marsičem tudi še veliko veliko dlje nazaj.
Današnje stanje v slovenski politiki je posledica ukrepov, kadrovanj, investicij, odločitev in ravnovesja omrežij zadnjih dvajset let, pri marsičem tudi še veliko veliko dlje nazaj.
Zatečeno stanje ob osamosvojitvi ni bilo v prid desnice. Levica, danes progresivni del političnega prostora, se je dobro pripravila na prehod iz nekoč tudi zakonsko urejenega enoumja njej v prid. Predvsem pa je medsebojno dovolj sodelovala tudi po prehodu, da je danes tam, kjer je. Na oblasti.
Narekovanje, ne zgolj odzivanje
Konzervativni del Slovenije se tega še uči in se pri tem razvija. Počasi, zelo počasi, za moj okus tudi prepočasi. Še veliko dela bo potrebno opraviti v družbi, da se bo v korist celote vzpostavilo sobivanje nasprotno mislečih. S preveliko prevlado enih, je to preprosto nemogoče. Nujno se izrodi, čemur smo danes tudi priča.
Vlaganje v podmladek je ključno. Izrek, da na mladih svet stoji, ni brez veze. Podmladek naravno s seboj v konzervativno polje prinaša tudi progresivne ideje in obratno. Tudi progresivno polje išče ohranjanje, cikličnost, ne zgolj in izključno ves čas linearno rušenje starega in stremenje k nečemu novemu.
Dobro vprašanje ob tem je, zakaj konzervativni del slovenske družbe tako slabo izkorišča razvojni potencial, ki ga ima na voljo. Večina idej in pristopov, s katerimi dela, je očitno zastarelih.
Že samo uvidi, ki jih v slovenski prostor vsak teden vnaša oddaja Ura moči (Planet TV), bi morali po Sloveniji odzvanjati močneje.
Čas je za modernizacijo, za preskok v narekovanje tempa in ne več zgolj odzivanje. Brez skrbi, ljudi, idej in volje je dovolj. Vsaj zaenkrat.
Edvard Kadič
- Več o Edvardu Kadiču TUKAJ
Avtorske pravice: Kolumna je avtorsko delo. Če ni dogovorjeno drugače, je reproduciranje dovoljeno le pod pogojem, da se navede vir, v elektronskih medijih tudi povezavo na vir.
