V ugledni znanstveni reviji Nature je bila septembra 2025 objavljena raziskava mednarodne ekipe geologov in astrobiologov, ki je vzbudila veliko pozornosti: v kamninah kraterja Jezero na Marsu so odkrili značilnosti, ki bi lahko nakazovale na starodavno življenje. Odkritje temelji na podrobnih analizah roverja Perseverance, ki je v dolini Neretve preučeval sedimentne kamnine formacije Svetli angel.
Na severnem robu kraterja Jezero, nekdanjega jezerskega bazena na Marsu, deluje robotski geolog – rover Perseverance. Njegova naloga je preprosta, a drzna: razumeti, ali je bilo to okolje nekoč bivalno in ali so se tam lahko zadržali sledovi življenja. Najnovejše analize iz doline Neretve (Neretva Vallis), kjer se rečni kanal zareže v obrobje kraterja, razkrivajo edinstven geološki prizor – drobnozrnate kamnine (laporovci) z zrnci organskih snovi ter mikroskopske mineralne „otokce“, nastale zaradi redoks-procesov.
V formaciji, ki jo ekipa poimenuje Svetli angel (Bright Angel), so prvič skupaj opaženi Fe-fosfati (npr. vivianit) in Fe-sulfidi (npr. greigit) v tesni povezavi z organskim ogljikom. Za načrtovano vrnitev vzorcev na Zemljo to ni le zanimivost – to je potencialno zlata žila znanstvenih namigov.
Formacija Svetli angel v dolini Neretve je sestavljena iz neenakomerno plastovitih laporovcev in ponekod grobozrnatih vložkov (tudi konglomeratov). V teh kamninah se pojavljajo submilimetrski noduli – drobne, okrogle do nepravilne mase – ter milimetrske reakcijske fronte, ki spominjajo na „leopardje lise“.
Teksture so večinoma sedimentnega izvora: drobno blato, ki je padalo iz suspenzije v vodi, se je izmenjevalo z epizodami hitrejših tokov, ki so prinesli večja zrna, vključno z detritičnim olivinom in drobnimi karbonati. Slikovni in geokemični podatki kažejo na razmeroma nizkotemperaturne razmere po odlaganju, brez znakov poznejšega „pečenja“ kamnin.
Organski ogljik na Marsu – in minerali, ki ga spremljajo
Instrument SHERLOC je v več tarčah (Cheyava Falls, Walhalla Glades, Apollo Temple) zaznal jasen Ramanov G-pas, značilen za organski ogljik. Tam, kjer je signal najmočnejši, so hkrati najpogostejši Fe-fosfatni noduli in izrazite reakcijske fronte. Slikanje in kemija instrumenta PIXL razkrivata, da so noduli obogateni z železom (Fe) in fosforjem (P) – z razmerji, ki ustrezajo mineralom kot je vivianit (in njegovi oksidacijski „sorodniki“).
V jedrih nekaterih reakcijskih front se kopiči žveplo (S) skupaj z Fe, pogosto v razmerju, značilnem za greigit. Barvni odtenki kamnine in spektralne značilnosti (npr. razmerje NIR/modra svetloba) dodatno kažejo, da so območja z več organskega ogljika tudi manj oksidirana – kot bi si želeli v okolju, kjer reducirani minerali lahko nastajajo in se ohranijo, je navedeno v raziskavi.
Redoks-kemija: motor, ki premika elemente
Zakaj so te teksture in minerali tako pomembni? Ker nastanejo, ko se elektroni premikajo – ko se v kamnini odvijajo redoks-reakcije. Raziskovalci sklepajo, da je organski ogljik – bodisi nastal abiotsko ali prinešen eksogeno – spodbudil redukcijsko raztapljanje železovih oksidov v blatu. Tako raztopljeni Fe²⁺ in fosfat (PO₄³⁻) se lahko skupaj oborita v Fe-fosfate (npr. vivianit).
Podobno lahko reducirane žveplove vrste (sulfid) skupaj z Fe²⁺ tvorijo Fe-sulfide (npr. greigit). Te reakcije so pojasnilo za soobstoj nodulov in reakcijskih front, pri čemer jedra front pogosto kažejo na bogatenje s sulfidom.
Na Zemlji so tovrstne razmere dobro znane v jezerskih in morskih sedimentih, kjer mikrobi poganjajo redukcijo železa in sulfata ter za seboj puščajo minerale, kot sta vivianit in pirit/greigit. Prav takšni mineralni kompleksi so pogosto obravnavani kot potencialne biosignature, ker lahko nastanejo biološko, čeprav se lahko tvorijo tudi abiotsko. V Jezeru pa dodatno izstopa prostorska povezava: tam, kjer je več organske snovi, je hkrati več vivianita/greigita in manj „rdečega“ (oksidiranega) videza kamnine.
Leopardje lise in „makova semena“: podpis počasnih geokemičnih valov
„Leopardje lise“ – temni, nazobčani robovi s svetlejšimi jedri – so reakcijske fronte, ki kažejo, kako se je kemijski front širil skozi blato. Na njihovih robovih se kopiči Fe-fosfat, v središču pa nastaja Fe-sulfid.
Drobna, modro-zelena „makova semena“ (submilimetrski noduli) prav tako predstavljajo avtigene (po odlaganju nastale) kopičenja Fe-fosfatov, ne prinesenih z vodnim tokom. To pomeni, da se je kemija dogajala in situ, počasi, v navlaženem sedimentu.
Ali to pomeni življenje? Previden „morda“
Znanstvena razsodba je trezna: te značilnosti so „potencialne biosignature“ – skladne z biološkimi procesi, a možne tudi v okviru abiotske kemije v nizkotemperaturnih razmerah. Da bi ločili eno razlago od druge, potrebujemo laboratorije na Zemlji.
Zakaj? Ker lahko šele tam z visokoobčutljivimi metodami razčlenimo izotopske podpise, molekularne oblike organske snovi in natančno mineralno teksturo, zaklenjeno v mikroskopskem merilu. Vzorec jedra „Sapphire Canyon“ iz Svetlega angela tako postaja eden ključnih kandidatov za prihodnjo vrnitev vzorcev.
Zakaj je okolje v Jezeru obetavno
Kombinacija sedimentnega odlaganja v vodi, prisotnost organske snovi, redoks-mineralogija (vivianit, greigit) in nizke temperature kažejo na bivalne razmere v daljni preteklosti. Pomembno je tudi, da se podobne geokemične niti prepletajo v drugih delih kraterja (npr. zahodni pahljač), kar nakazuje, da Mars ni bil homogeno sovražno okolje – imel je niše, v katerih so kemični procesi ohranjali energijske razlike, potrebne za metabolizme.
Kako so prišli do teh sledi: instrumenti kot terenski laboratorij
– RIMFAX (georadar) je pogledal pod površje in razkril plastovitost;
– Mastcam-Z in SuperCam sta poskrbela za slikovne in spektroskopske namige o oksidacijskem stanju;
– SHERLOC (globoko UV Raman + fluorescenca) je ujel Ramanov G-pas organske snovi;
– PIXL (mikro-XRF) je izrisal kemijske zemljevid(e) v merilu zrn, vključno s slednimi Zn, Ni in Cu, ki spremljajo Fe-fosfate in Fe-sulfide.
Skupaj so ti instrumenti sestavili mozaik: od tekstur do kemije in mineralov, vse v geološkem kontekstu.
Veliko vprašanje pred nami
Če bi morali izbrati eno sporočilo iz kamnin Svetlega angela, bi bilo to: kemija je bila živa – v smislu, da je delovala, preurejala elemente in puščala mineralne podpise, kot jih na Zemlji pogosto tketa mikrobna presnova in diagenetska geokemija. A „živo“ še ni „življenje“. Zato je naslednji korak jasen: vzorce je treba vrniti in analizirati z natančnostjo, ki presega zmožnosti najboljšega robotskega laboratorija na drugem planetu.
V nekdanjem jezeru v kraterju Jezero je Perseverance našel drobne nodule in reakcijske fronte v laporovcu, bogate z železom, fosforjem in žveplom. Minerali, kot sta vivianit (Fe-fosfat) in greigit (Fe-sulfid), se pojavljajo skupaj z organskim ogljikom. To običajno nastaja, ko v mokrem sedimentu teče redoks-kemija – na Zemlji to pogosto poganjajo mikrobi, lahko pa se zgodi tudi abiotsko. Zato te strukture obravnavamo kot potencialne biosignature.
Rover Perseverance je svoje delo torej opravil: našel je kamnine, ki skrivajo zgodbo stare milijarde let. Zdaj pa je naloga človeštva, da te vzorce pripelje na Zemljo in jih razišče, da bomo morda dobili odgovor na eno najstarejših vprašanj: ali smo v vesolju res sami, ali pa so prve iskrice življenja tlele tudi na Rdečem planetu.
Foto: Pixabay/WikiImages/fotografija je simbolna
