Nasilje postaja modna stalnica Slovenije
Živimo v družbi preobilja z veliko preveč razvajenosti, kot bi še bilo dopustno. Živimo v družbi, ki je izrazito dvorazredna. Živimo v družbi, v kateri imajo moč, zveze in poznanstva, denar in še več denarja, izjemen vpliv na malodane vse. Celo na razmišljanje nekega Poldeta, ki živi v neki grapi, daleč stran od drugih ljudi.
Nikoli v zadnjih sto letih se ni cedilo toliko mleka in medu kot danes, a tudi še nikoli v povojni zgodovini, nismo bili priča toliko različnim, zelo pritlehnim oblikam nasilja. Smo se znašli pred enakim prepadom, v katerega se je zrušil Rim, preden ga je vzel hudič?
Moralne vrednote, ki so jih cenili predniki, po njih živeli in se jih oklepali v hudih in trdih časih, so danes vredne manj kot nič.
Mene osebno je strah nasilja. Na nek način je dobilo legitimno pravico, da se plazi med nami, nas zastruplja, uničuje medsebojne odnose in iz nas- državljanov, ustvarja potencialne morilce. Danes ubijamo z besedami, bomo jutri z rokami?
Različne oblike nasilja se med seboj na včasih neopazen način prepletajo in tudi ponavljajo.
V maniri Stockholmskega sindroma, ko se več ne zavedamo, kaj se z nami in okoli nas dogaja, se nasilje s časom ne le udomači, temveč tudi stopnjuje do te mere, da ga sprejmemo kot nekaj domačega, kot nekaj ”normalnega’‘. Kdo danes še trzne z očesom, če nekdo, celo z blagozvenečim imenom in priimkom, grozi, da je treba Janšo ubiti? Nihče.
Pravijo, da gre pri nasilju za strogo nadzorovan nadzor nad žrtvijo. Žrtve, žal, niso le posamezniki, lahko smo tudi državljani. Nasilnež lahko nadzor zelo učinkovito vzdržuje tudi s strahom in izsiljevanjem. V bojazni pred izgubo službe in dobrega imena, ljudje pokleknejo in – ubogajo. Nasilnež se poslužuje virtualnega in žal tudi medijskega nasilja. Besede in dejanja zavije v všečne parole in politične floskule. Na podoben način, kot se kuha žaba v vreli vodi, počasi, a vztrajno omejujejo obče pravice žrtve, uničujejo njeno samopodobo in samospoštovanje. Lahko se celo zgodi, da žrtev celo samoiniciativno sprejme krivdo za čisto vse, kar se v nekem okolju ali družbi dogaja. Podvomiti v ”svete” besede nasilneža pa postane smrtni greh.
Najpogosteje se pogovarjamo o psihičnem, fizičnem, spolnem, spletnem in medvrstniškem nasilju. Mižimo pa pred političnim nasiljem, ki je- ne le danes- tudi v zgodovini, povzročil nemalo gorja.
Leta 2019 je Tomaž Štih tvitnil:”Vsako dejansko politično nasilje v državi je treba jemati skrajno resno, ne glede na politično prepričanje napadenega. Ker lahko sproži povračilne akcije in vodi v spiralo nasilja.”
Edvard Kadič pa je kakšno leto kasneje zapisal: ”Medij, ki pokriva politično področje in pozivov k nasilju ne obsodi, podpira nasilje.”
Od takrat do danes se kepa le kotali po bregu navzdol in to iz dneva v dan z večjo in bolj razdiralno hitrostjo.
Nasilje je v naši državi postalo modna stalnica. Zdi se, da brez njega ne moremo več. V nebo vpijoče pa je, da ga vedno bolj delimo na tisto, ki je dopustno in všečno ter na ono, ki se mu je treba upreti z ”vsemi sredstvi”.
V preteklosti smo bili priča obešanju lutk politikov iz mostu, nasilni ikonografiji, zmerjanju, pozivom k smrti desne politične opcije, polivale so se barve po imenih ministrov, ki so ponazarjale kri …Se je kaj zgodilo? Nič. Le mediji so ljudstvo ob pomoči različnih mnenjskih voditeljev prepričevali, da so bili to zelo nedolžni in celo umetniški performansi.
Tudi ob kakšnih drugih oblikah nasilja so bili tisti, ki bi lahko kaj rekli- tiho. Se je še zmeraj aktualni predsednik države oglasil, ko so priljubljenega Slavka zverinsko umorili zaradi 2000 evrov in dveh telefonov?
Se je oglasil prejšnji teden, ko so prišli v javnost mučni in brutalni posnetki nasilja nad nekim dečkom? Se je oglasil, ko se je MB župan nasilno obnašal do najstnika? Se je oglasil, ko so pricurljale v javnost nasilne in skrajno nenavadne stvari izza vrat Tivolske 44?
In ne nazadnje: se je oglasil, ko so družabna omrežja počepala zaradi groženj s smrtjo tudi moji malenkosti v tisti ”pasji zadevi”?
Je?
Ni?
Se ob kakršni koli obliki nasilja nad ”navadnimi” državljani sploh kdo od tistih, ki bi se morali, oglasi
Veste, nasilje = nasilje!
Pika. Amen.
In nasilje nad komer koli je enako neprimerno, nedostojno in vsega obsojanja vredno, kot je nasilje nad nekom, ki ga postavljamo na piedestal.
In nasilje nad komer koli je enako neprimerno, nedostojno in vsega obsojanja vredno, kot je nasilje nad nekom, ki ga postavljamo na piedestal.
Kdaj nam bo to postalo jasno?!?
In s tem, ko se tisti, ki predstavljajo v državi ”oblast”, oglasijo le v nekaterih primerih, pri drugih pa molčijo, jasno povedo, da so to storili zato, ker je ene vrste nasilja pač dopustno, druge pa ne?
Sem prav razumela, ali se motim?
Ljudje, dokler je še kaj človeškega v nas, ne počnimo tega! Vsako nasilje je vsega obsojanja vredno, ne glede na to ali nam je tisti, ki ga je deležen, všeč ali ne!
Do vrh glave me je sram, ker že predolgo opažam, da v okolju, kjer živim, obstajajo nasilja, ob katerem kdaj pa kdaj z lahkoto zamižimo in pogledamo stran!
V nedeljo smo, če smo gledali ljubljanski maraton, spoznali Tima Marovta, invalida, ki je s časovnim zamikom prav tako kot vsi zdravi prišel do cilja. Zaradi ljudi, kot je on, je svet lepši.
A vsi niso delili tega razmišljanja. Ena od profesoric ljubljanske Ekonomske fakultete, ki se je zaradi čakanja znašla v koloni, je svojo jezo izlila na Twitterju: “Že pol ure čakam v koloni. Ceste so zaprte zaradi enega tekača z berglami, jaz ne morem priti do svojega volišča.”
Vesela sem, da se je Ekonomska fakulteta zaradi teh besed Timu opravičila! Vidite, dragi moji, tako se to dela! Lahko pa bi molčali, a niso!
Kako neskončno bi bila vesela, če bi jih posnemali, ker potem bi bili posamezniki (in tudi združbe), ki mislijo, da držijo Boga za brado previdnejše, manj ošabni, manj oholi in manj prepričani, da so nedotakljivi, in da zato lahko počnejo, kar jim pade na pamet!
MM, tista, ki posluša in piše.
Več o avtorici: TUKAJ
Opomba: Mnenja avtorice niso nujno tudi mnenja Uredništva
