Ne naprej, ne nazaj. Kam že?

ByUredništvo

29. julija, 2022
Tjaša RavnikarTjaša Ravnikar (Foto: osebni arhiv)

Občutek ujetosti je ena največjih stisk v naših življenjih. Občutek, da nam tukaj in s tem ni več dobro, ni več lepo, niti prijetno. Pa ne zgolj občutek. Spremlja ga tiho, a jasno zavedanje, da ne more biti več tako, kot je bilo, čeprav si tega želimo. Hkrati pa nas je groza vsega novega, kar zagotovo in neizogibno sledi. Slej ko prej.

Kar bom napisala, velja za vsa področja naših življenj. Kljub temu se bom osredotočila na področje partnerstva. Kaj pa drugega. Ker je kljub vsemu to ključno in najbolj pomembno področje, ki vpliva tudi na vsa ostala. In ker me vsakokrat gane, ko razmišljam o vseh nepotrebnih »napakah«, ki privedejo do ključnih preobratov.

Mrzlično razmišljam in iščem formule, kako vsem, ki se obrnejo po moje znanje, ponuditi čim boljši in dovolj širok vpogled na to divje morje spajanj in razhajanj dveh, ki sta si bila v nekem trenutku dovolj, da sta nastala in tokrat razmišljata, ali sta še vedno dovolj, da bi obstala.

Vedno, ko nam nekaj »ne štima«, je v življenju na vrsti poteza za premik. Za spremembo. Kakršenkoli že. In točno tej točki ljudje posvečamo premalo pozornosti in ji dajemo premalo veljave. Večina premikov in sprememb je tistih, ko nas mora življenje pahniti nanje in vanje.

Seveda, za tem, ko nas je že predolgo čakalo in poslalo že nešteto takšnih in drugačnih opozorilnih znakov, ki smo jih mi veselo ignorirali, nismo upoštevali, se pretvarjali, da se bodo stvari razrešile same od sebe, ali jih reševali na plehek in površinski način. Lahko se še tako oprijemljemo vsega, kar je že začelo gniti. Na koncu nas bo življenje brcnilo grdo in močno.

A je tudi to ljubezen.

Kar vedno znova opažam, je, da se ljudje na zavedamo dovolj vseh svojih (z)možnosti. Sprememb nas je strah, ker smo prepričani, da morajo biti stoosemdesetstopinjske in pozabljamo predvsem na vseh tristo šestdeset in še vseh stopinj vmes.

Vsaka zgodba je edinstvena in vsaki pritiče kup rešitev in preobrazb, ne le tiste dve, morda tri, ki so nam jih priučili. Kje pišejo pravila pravilnih poti življenja? Kje so navedene omejitve izbire srca in uma? Srčno želim, da bi vsak že končno vdihnil zrak svobode mišljenja, gledal zvezde neštetih možnosti izbire in poslušal glasbo čudovitih priložnosti.

Pravljica in znanstvena fantastika ostajata zgolj pravljica in znanstvena fantastika, vse dokler ju naša domišljija ne prevede v dosegljiv in oprijemljiv jezik. Človeška domišljija in predstave namreč nosijo vse potrebne ključe in formule, da to naredijo. Samo mi se še ne zavedamo in ne zaupamo dovolj, da je tako.

In tako se nam v nekem »aha trenutku« razjasni pogled in čeljust pade dol. Ko človek doume, kako mali in malenkosten je v svetu neskončnosti, se mu izbire in možnosti zvrstijo znova in znova kot po tekočem traku.

Ugotovi, da je POPOLNOMA VSE njegova (z)možnost in njegova izbira. Rešiti ali oditi? Iskati novo »parcelo« življenja ali prečistiti in na novo uporabiti že obstoječo? Se dati ali jim vzeti? Negovati ali zamenjati? Obuditi ali izsušiti? Pozornost ali neodzivnost?

Odgovore nosimo v sebi. Prejmemo jih v delčku sekunde. Vse je tako zelo jasno, preden začne naš prefrontalni korteks racionalizirati in »pametovati«. Pa mu ne gre zameriti. To je njegova naloga in tako je naučen. Morda je le čas, da mu dodelimo malce »dopolnjeno« in »obnovljeno« »delovno mesto«.

Za to pa ne potrebujemo veliko. Potrebujemo zvedavo naravo. Potrebujemo željo po boljšem in zadovoljnem. In ker ima človek tudi to že vgrajeno v sebi »serijsko«, ni izgovorov. Verjetno poznate tisto sladko resnico: nekateri iščejo izgovore, zakaj se ne da, drugi pa to naredijo.

Ne glede na odločitve, ki jih sprejemamo, ali naprej ali nazaj in kam, si moramo zapomniti eno. Da je vsaka sprememba … sprememba. Ni se nam treba preseliti v Afriko, da bi dosegli rezultate. Ni nam treba pretrgati vseh stikov. Še več, lahko jih dosežemo celo v istem okolju in obdani z enakimi ljudmi.

Morda bomo prav mi sprožilec sprememb tudi pri njih in bomo lahko skupaj ali narazen zakorakali v novo, drugačno in ponastavljeno stanje. Morda je lahko pogorišče najboljši kraj za nov začetek. 

Pogovorno radi rečemo, da bomo obrnili nov list. V mislih vse prevečkrat to vežemo s predstavo, kako bo od zdaj vse okoli nas drugače, medtem ko bi morali usvojiti misel, da bomo od zdaj naprej drugačni mi. Vse je stvar perspektive in miselne naravnanosti.

Pri tem pa si zapomnimo le še nekaj »ta hitrih«:

  • Vsi si želimo biti nekaj posebnega. Sami sebi in nekomu.
  • Vsak si želi biti prva izbira in ne zasilni izhod ali rezervni stol.
  • Korenine obstajajo z namenom, zato jih v življenju ne gre brezglavo sekati in se do konca spraševati, kdo ste.
  • Ljudje se moramo poistovetiti, in to dosegamo z odnosi in ne z neprestanim sedenjem »po turško«.
  • Ni vsak konec poraz, nekatere stvari se v življenju pač končajo. Pravzaprav se na koncu vse konča, le obsedeni smo z idejo večnosti. Morda se ravno v strahu pred lastno minljivostjo tako zelo oprijemljemo stvari in si želimo, da bi trajale večno.

Sprememba zelo enostavno pomeni, da nekaj ali nekoga in na neki način puščamo za seboj. Pa čeprav v neki obliki morda le samega sebe.

Sprememba zelo enostavno pomeni, da nekaj ali nekoga in na neki način puščamo za seboj.

To pa še ne pomeni, da nam nekaj ni več ljubo, tudi če ni bilo idealno. Bilo je nekaj, kar smo takrat in tam edino poznali, imeli, kar nam je bilo domače in česar smo bili vajeni.

Velikokrat je lažje (za)sovražiti, da dobimo dovolj zagonske energije, ki nas bo podprla v naši želji po premiku.

Zato je tudi tako premišljeno narava obdarila človeka s čustvi. Podarila mu je vrhunsko in edinstveno orodje, ki ne pride nikoli iz mode in mu ne poteče rok trajanja, le ohranjati in nadgrajevati moramo znanja, kako jih upravljati. To je eden izmed ciljev in poslanstva življenja.

In vedno, ko se strasti pomirijo in premiki izvršijo, se vzpostavita novo ravnovesje in pomiritev. Če ste vsaj nekaj na poti delali prav. Takrat se vam razodenejo nova obzorja, pogled še malček razširi. Hkrati se vse to popolno stke v zavedanje samega sebe, v vaše korenine, spomine, slike, skratka vse, kar imate oprijemljivega, da je nekaj res vaše. Da se je nekaj zares zgodilo in da ste to zares vi.

Kaj pa veste, kaj vse vas čaka za naslednjo spremembo, za naslednjim premikom? Pa naj bo to naprej ali nazaj. Samo, da je na novo.

Tjaša Ravnikar

O avtorici: Mag. Tjaša Ravnikar, predavateljica in pisateljica, ustanoviteljica Umologije , RTT terapevtka ter mediatorka na Okrožnem sodišču v Ljubljani in CSD-jih po Sloveniji. Deluje na področju medicine misli in je pobudnica novih pristopov v duševnem zdravju in osebnostnem razvoju mladih in odraslih. Trenutno poglablja svoje znanje na doktorskem študiju iz področja naravne in integrativne medicine. Pridružite se ji lahko TUKAJ

Opomba: Mnenja avtorice ne odražajo nujno tudi mnenja Uredništva