Nekaterim se je res odpeljalo (1. del)

ByUredništvo

20. oktobra, 2023
Tjaša Ravnikar [Foto: osebni arhiv]

Morda se komu zdi, da se je ljudem odpeljalo. Zalomilo in marsikoga res dodobra zameglilo. Pomračitev uma, neumnost in umska hibernacija so v zadnjem času dosegle zavidljivo raven. Zagotovo pa še nismo videli vsega, kar se more (iz)roditi v duhu tega trenda, če bo še naraščal.

Saj ne vem, ali bi pisala dalje v tem tonu, ampak bom. Ne zaradi tega, da bi bila še eden mnogih, ki pametuje. Ker je to a priori nadležno, predvsem pa razpaseno, kot gobe po dežju. Recimo vedno, prosim, pri mojem pisanju, da skupaj razmišljamo. Tako da vas tudi tokrat vabim, da skupaj z mano razmislite o nekaterih neizogibnih dejstvih in resnicah.

Vedno se na podlagi manj ali bolj težkih poti prileze do bolj zavidljivih mest. Morda do cilja, do blaginje, do večjega zavedanja in podobno. Skratka do napredka. Recimo temu, da se vzpenjamo na goro in nanjo tudi prilezemo. Ko smo »gor«, si oddahnemo. Seveda je nekako nesmiselno, da bi ostali neprestano na tej točki, samo zato, ker smo se »namatrali«, da smo do tja prišli. In zdaj. Ne glede na to, da se prevalimo na drugi strani zopet navzdol in je ta del poti ne glede na to, kaj obeta, lažji, ali moramo biti res taki butci, da iz prejšnje izkušnje vzpona ne moremo zadržati vsega, kar je delovalo in se znebiti samo vsega tistega, kar ni bilo o. k.?

Ne vem, kako naj sploh še opišem dejstvo, da je »učimo se iz zgodovine« popolnoma zgrešena ideologija. Ker vso to zgodovino obravnavamo celostno in zdaj bolj ali manj primerno kritično. In tudi, če obravnavamo vse »ta slabe« dele kritično, še vedno so to deli, ki jih priznavamo – in jih kot gradivo našim možganom tudi ponujamo. Ja, prav ste prebrali. Zgodovina, ki ni prinesla ničesar dobrega, nam ne more biti v poduk, da se ne ponavlja, dokler jo obravnavamo. Ta del nje mora iti v zgodovino in tam ostati. Jo pustiti na miru. Jo zradirati. Sicer ostaja kot opomnik, kot grožnja. Ostaja opcija v naših možganih. Miselni nastavek, ki čaka na prave pogoje, da vzklije. Kot plevel, ki je vedno tam, pa čeprav ga ne vidiš, niti si ga ne želiš na urejenem vrtu.

Saj vem. Gora pa vrt in … domišljija mi neprestano ponuja najrazličnejše prispodobe, da bi smiselno in vsakomur blizu prikazala, da nas način bivanja vodi v napačno smer. In da vsi poskusi in novodobni trendi, da bi bilo drugače, ne opravljajo svoje dolžnosti, kot bi morali. Saj zemlja in življenje na njej se vedno in redno ponastavljata. Brez skrbi. Tudi tokrat se bo, z nami vred. Ampak vseeno tudi meni ni prav, kaj vse se dogaja. Ne maram brezglavih norosti, ki se potuhnjeno skrivajo za »stroko« ali »etiko in moralo« ali »vrednote«. Katere že?

Predstavljajte si par. Doživi nezvestobo. Tisti, ki je iskal sebe drugje, se iskreno pokesa, se odloči in prizna, da je bila napaka in tudi zagotavlja ter dostavlja vse potrebne vsebine, da to skupaj »prerasteta« in odložita. Ampak to se zares odloči le eden od njiju. Drugi pa z grenkim priokusom in zlomljenim zaupanjem (po njegovem mnenju) to mapo odpira še nadaljnjih dvajset, trideset let. Mapo, ki bi morala biti dana v uničenje. Mapa, ki še živi, obeta neprestano senco in kali iskren, svež, nov in ponastavljen začetek. 

Ali vsi menjate avto ob prvi priložnosti, ko se pokvari in vas pusti na cedilu sredi ceste? Najverjetneje z zaupanjem, da je popravljen in napaka odpravljena, sedete vanj. Vsakokrat znova. In sčasoma pozabite, da se je to sploh zgodilo. Še posebej, če je šlo za enkraten dogodek. Ne bodite jezni, morda je bila ta primerjava malce nerodna. Nikakor ne izenačujem partnerstva z vožnjo avtomobila. Ampak morate priznati, da je nekaj na tem. Še posebej, ker razpad zveze pomeni popolno prestrukturiranje našega življenja. Vožnja sumljivega avtomobila pa celo izgubo življenja.

Kar sem vam hotela povedati, je, da nam enostavno glede na vse, kar se dogaja, mora postati jasno, da nekaj ne pelje v pravo smer. Da nekaj, kar počnemo in kakor to počnemo, ne deluje. In če to pomeni, da moramo podvomiti o nekaterih izhodiščih in temeljih, je čas, da to naredimo. 

Se nadaljuje … TUKAJ

Tjaša Ravnikar

O avtorici: mag. Tjaša Ravnikar je krizna managerka odnosov, umologinja in ustanoviteljica Umologije – medicine misli. Tjaša je predavateljica in pisateljica, med drugim tudi RTT – terapevtka, mediatorka na Okrožnem sodišču v Ljubljani in CSD – jih po Sloveniji in trenerka mediatorjev.  Deluje na področju medicine misli in je pobudnica novih pristopov v duševnem zdravju in osebnostnem razvoju mladih in odraslih. Trenutno poglablja svoje znanje na doktorskem študiju iz področja naravne in integrativne medicine. Več njenih kolumn je na voljo TUKAJ. – Umologijahttps://www.umologija.com/ – Tjaša Ravnikarhttps://tjasaravnikar.si/