Če imate občutek, da vaš otrok nikoli ne more mirno sedeti, niste sami. Starši po vsem svetu opažajo enako – otroci se danes zdijo bolj nemirni, raztreseni in nenehno v gibanju. Medtem ko so včasih ure branja, sestavljanja kock ali mirne igre trajale dolgo, se danes pozornost otrok pogosto izgubi že po nekaj minutah. Zakaj je tako – in kaj lahko kot starši naredimo?
Eden ključnih razlogov, ki ga izpostavljajo strokovnjaki, je preobremenjenost s stimulacijami. Otroci od najzgodnejših let živijo v svetu, ki jih nenehno bombardira z barvami, zvoki, gibanjem in informacijami – od zaslonov, interaktivnih igrač do preobilice dejavnosti.
Otroški možgani so naravno radovedni, a kadar so preveč stimulirani, se težko naučijo upočasniti. Težava ni v tem, da otroci ne bi želeli biti mirni, temveč da tega preprosto ne zmorejo, ker njihov živčni sistem ni vajen počitka. Ko ni zunanjih dražljajev, jih telo in um kar samodejno iščeta – zato začnejo migati, vstajati, se vrteti in se težko osredotočajo.
Pomembno je razumeti, da nemir pri otrocih ni nujno znak težave, ampak pogosto le naravna potreba po gibanju. Otroci so po naravi radovedni raziskovalci, ki svet spoznavajo s telesom, ne z besedami. Ko morajo predolgo sedeti – v šoli, pri mizi ali celo med učenjem – njihovo telo preprosto išče način, kako sprostiti energijo.
Številne raziskave potrjujejo, da otroci, ki imajo dovolj gibanja, kasneje lažje ohranjajo pozornost. Redni sprehodi, prosta igra na prostem, plezanje, vožnja s kolesom ali celo ples v dnevni sobi – vse to pomaga uravnotežiti njihovo potrebo po gibanju in počitku.
Digitalni vpliv in krajša pozornost
Vloga tehnologije pri nemiru otrok je vse večja. Hitra menjava slik, svetle barve in stalni zvočni dražljaji, ki jih prinašajo risanke, igre in aplikacije, možganom pošiljajo močne signale nagrajevanja. Posledično se otroci težje osredotočijo na aktivnosti, ki ne ponujajo takojšnje stimulacije.
Starši pogosto opažajo, da otrok po gledanju risanke postane še bolj razdražen in nemiren. To je naravna reakcija možganov, ki so navajeni stalnih dražljajev in jih nenadoma izgubijo. Zato strokovnjaki priporočajo, da se čas pred zasloni omeji, še posebej v predšolskem obdobju.
Rešitev ni v tem, da otroka „prisilimo“ k miru, ampak da mu pomagamo uravnovesiti ritem dneva. Ključno je ustvariti okolje, ki spodbuja naravno umirjanje. Rutina, red in predvidljivost dajejo otroku občutek varnosti. Namesto nenehnih dejavnosti je dobro v dnevu pustiti tudi prostor za počasne trenutke – branje pravljic, risanje, poslušanje glasbe ali zgolj opazovanje narave.
Koristno je, da starši postanejo zgled. Če se sami ves čas mudimo, preklapljamo med nalogami in gledamo v telefon, otrok ne bo znal drugače. Če pa vidi, da si znamo vzeti čas za počitek, tišino ali skupno igro brez hitenja, bo postopno ponotranjil občutek miru.
Nemir otrok ni le njihov problem – je odsev sveta, v katerem živimo vsi. Svet, ki spodbuja hitrost, večopravilnost in stalno dosegljivost, vpliva tudi na najmlajše. Zato ni presenetljivo, da otroci danes težje „izklopijo“. Namesto da jih zaradi tega grajamo, jim lahko pomagamo najti ravnotežje, ki ga potrebujejo za zdravo rast.
Včasih je dovolj že to, da otroku dovolite, da teče, skače ali se prevrača po tleh, brez občutka krivde, da ni pri miru. Gibanje ni sovražnik miru – je pot do njega. In ko otroku omogočimo dovolj gibanja in časa brez ekranov, bo „mirno sedenje“ prišlo samo od sebe – brez prisile, naravno in z nasmehom.
Foto: Pexels
Prispevek je pripravljen s pomočjo umetne inteligence.
