Nezakonite migracije: Ali je čas za referendum?
Nezakonite migracije so morda največja grožnja načinu življenja, kot smo ga v Sloveniji in Evropi poznali doslej. Morda življenju nasploh. Nalezljive bolezni, ki so in še bodo morile, znanost sčasoma obvlada. In uvedba zakonitih umorov – evtanazij lahko povzroči hude moralne zločine, a ogroziti življenj celotne populacije ne more.
Z »veliko zamenjavo« je drugače. Ključni trenutek je bilo sprejetje Marakeške deklaracije. V imenu Cerarjeve vlade jo je nek naš politik podpisal daleč od oči javnosti. Na kratko naj povem, da je tekst metodološko skrpucalo, ki ne dosega niti meril prvega osnutka kakšnega delovnega gradiva. Je dvajset-plus-stranska solata, v kateri najdete vse, kar je nekomu padlo na pamet. In za povrh imajo ilegalni migranti imajo po njej vse pravice, kot jih ima prebivalstvo države, v katero so ilegalno vstopili. Ker so »ranljiva skupina«, se ne čudite, če imajo pri zagotavljanju pravic tudi prednost pred vami.
Za podkrepitev svoje trditve bi lahko uporabila podatke iz Francije, Italije, Nemčije, Španije, Anglije, …, vzorci so enaki. Izbrala sem pač Švedsko. Švedska je država, ki je imela do pred nedavnim do ilegalnih migracij zelo liberalen odnos. Ker sem pogledala pretresljiv film The Swedish Theory of Love (zelo priporočam), spremljala njihovo zdravstveno politiko v času kovida in nekaj malega tudi prej, me to z družbeno-psihološkega vidika niti ne čudi. Švedska politika je sicer letos spomladi presenetljivo, cit.: »paradigmatsko spremenila« svojo imigracijsko politiko (spletni vir švedske vlade). Najbrž tudi na osnovi podatkov, ki jih navajam spodaj. A posledice prejšnje politike ostajajo.
Naslednje podatke sem povzela po študiji Gorana Adamsona: Migrants and Crime in Sweden in the Twenty-First Century. Študija je zajela obdobje od 2002 do 2017. Leta 2017 je bilo na Švedskem 33% prebivalstva tujega porekla. Teh 33% je zagrešilo skupaj 58% vseh kaznivih dejanj, ki so za potrebe raziskave razdeljeni v sedem skupin. V skupini »umori, poskusi umorov in slabo ravnanje« je 33-odstotna skupina tega prebivalstva zagrešila 73% vseh kaznivih dejanj. V skupini »ropi« 70%. Nezakoniti imigranti, ki dotlej pri oblasteh sploh niso bili registrirani, torej popolni ilegalci, so povezani s 13% vseh kaznivih dejanj. Spolni delikti v članku niso navedeni s točno številko. Iz tabel pa je odčitek vseh spolnih kaznivih dejanj imigrantov in njihovih otrok na področju spolne kriminalitete okoli 70%. Kdor vsaj malo spremlja tuji tisk, mu mora biti jasno, da drugod ni čisto nič drugače. Ti podatki so tisto, kar skrbi.
Iskala sem tudi dokaze o pozitivnih plateh multikulturalizma. V smislu povečanja blaginje švedskega prebivalstva, izboljšanja njihovih kulturnih vzorcev ali civilizacijskih pridobitev. Pod ključno frazo »multikulturna obogatitev na Švedskem« nisem našla nič vzpodbudnega. Obstaja vrsta a priori kritičnih virov, s katerimi se z namenom zmanjšanja pristranosti nisem ukvarjala. Pogledala pa sem nekaj univerzitetnih virov, nekaj spletnih strani Evropske komisije in OECD.
OECD, Direktorat za izobraževanje in usposabljanje, je januarja 2019 objavil delovni dokument z obetavnim naslovom Moč skozi različnost, Pogled na Švedsko. V povzetku pa nasprotno ugotavljajo da je velik pritok imigrantov, s številnimi »ranljivostmi« (disadvantages), od leta 2015 v izobraževalnem sistemu povzročil veliko težav. In v nadaljevanju so navedena le priporočila, kako se s temi težavami soočati. Tudi sicer je v številnih vladnih in univerzitetnih člankih najti le napotke za »politike tolerance, posebne metode izobraževanja, preprečevanje izključenosti, ipd.«. Nič kaj dosti o obogatitvah.
Glavna prednost, ki jo evropski politiki navajajo kot razlog za svoje imigracijske politike, je potreba po novi delovni sili za Evropo. Kar se tiče vključevanja v delo, velja, da prosilci za azil v nasprotju z delovnimi migranti ne prihajajo strukturirano oziroma v skladu s potrebami trga dela. V študiji z naslovom Refugee Employment Integration Heterogeneity in Sweden; Evidence From a Cohort Analysis, objavljeni 2020, so izmerili sledeče: Začetna zaposlenost oseb iz Bosne, Eritreje, Etiopije je bila 10 – 20%, z leti zaposlenost narašča in pri tem so na Švedskem (bili) pri obeh spolih dokaj uspešni. Po 5 do 8 letih je bila tako verjetnost, da se bodo ženske iz tretjih držav zaposlile, enaka ali celo večja kot za Švedinje. Tudi v Nemčiji verjetnost zaposlitev prosilcev za azil z leti narašča. Prva leta pa so imigranti skoraj v celoti v finančno breme ciljnim državam.
Pred kratkim sem med objavami Bojana Požarja na omrežju X zasledila podatek, da je v Sloveniji trenutno v obravnavi več kot 40.000 (!) prošenj za azil. A ta migracijski tok je vendarle drugačen. Je masovno organizirano tihotapljenje mlade, moške populacije. Letos je registriranih že okoli 27.000 (!) nezakonitih vstopov v Slovenijo.
Postojte malo pri teh številih! Vsak dan se lahko na lastne oči prepričamo, da k nam nezakonito prihaja res izključno mlada moška populacija iz Azije in Afrike. Ti moški niso vključeni v trg dela. To pomeni, da slovenski davkoplačevalec s svojim delom v tem trenutku ne »spravlja le svojih otrok h kruhu«, ampak mu slovenska politika odmerja tudi iz leta v leto večje število vzdrževanih tujih moških. Pomeni tudi, da verjetnost pojava kaznivih dejanj te populacije v Sloveniji iz dneva v dan narašča. Ta način vodi v kriminalne statistike, ki so jim priče Švedska, Francija, Italija, Nemčija, Španija, Anglija, … . Vodi v povečanje nevarnosti v slovenski družbi.
Seveda je v zgodovini mešanje kultur ustvarjalo tudi družbeni napredek, a ustvarjalo je tudi vojne. Države s pametnimi politiki danes vabijo k delu in življenju v svoji skupnosti ustvarjalne ljudi z vsega sveta. Na legalen način, in jim tudi zagotavljajo vse človekove pravice, ki so temelj evropske civilizacije.
Nespametne države, tudi mi, pa vabimo k sebi ilegalne migrante, trume moških z nizko kvalificiranostjo za vključevanje v delo in zelo verjetno tudi nizko pripravljenostjo in kulturno opremljenostjo za sprejetje in spoštovanje našega načina življenja.
Iz sedanjih migracijskih tokov, velikega obsega tihotapljenj moških preko oceanov in državnih mej, ter obsega populacij, iz katerih ti moški nenehno organizirano prihajajo, zelo verjetno sledi »velika zamenjava« kultur, religij in nacionalnosti. Če ignoriramo teorije zarote in v njih ne iščemo vzrokov zanjo, vseeno ne dvomim, da je »velika zamenjava« njihova končna posledica.
Približno v teh okvirih bomo morali stvar pretehtati. Ali bomo ilegalne migracije v tej obliki in obsegu še naprej sprejemali kot povsem normalno dejstvo in še naprej na široko odpirali meje, je odvisno od nas, predvsem pa od naše politike. Nihče ne more rešiti vsega sveta, Slovenija s svojimi politikami še najmanj.
Naša pravica pa je, da povemo, ali smo te spremembe v naši družbi pripravljeni sprejeti ali pa bomo peščici političnih osebkov povedali, da tega v našem imenu ne morejo več početi. Moj predlog bi bil, da o teh vprašanjih organiziramo referendum, kot bodo to storili Poljaki. Spremembe, ki smo jim priča, so osupljivo hitre in nepovratne. Vprašanje je le, kdaj bo velika zamenjava prebivalstva dokončana.
