Če bi bila partnerska zveza igra iz kart, bi večina nas največ stavila na karto zaupanja. Brez temeljitega razmisleka, kaj sploh zaupanje je, kako vse se lahko izraža, kako vse ga lahko razumemo, se spajajo in rušijo svetovi (pre)hitro. Zavedati se moramo, da ga ljudje interpretiramo na zelo različne načine. Različne kulture pa celo najrazličnejše definirajo.
Zakaj se moramo pogovarjati o zaupanju? Zato, ker moramo sprejeti, da ni univerzalno področje, za katerega bi lahko nesporno trdili, kaj je prav in kaj narobe, kaj se lahko in kaj ne, in določili, da mora to enako veljati za vse. Nikakor ne moremo doseči, da bi vsi zaupanje doživljali enako. Predvsem pa moramo o njem govoriti zato, ker se v njegovem imenu dogajajo velike zlorabe, tragedije in nepotrebna obsojanja.
Zaupanje in ljubosumje sta pri marsikom zaveznika, ki prikrivata slabo samopodobo in lenobnost v zvezi, ki ji po domače rečemo tudi samoumevnost. To pomeni, da če v svoji zvezi trčimo na izziv z zaupanjem, naj bo to naše izhodišče, da preverimo, kje smo se zataknili v iskrenosti do sebe in partnerja. Morda pa le spoznamo neki svoj novi vidik ali se končno ovrednotimo v vlogi partnerja. Vse to pa seveda ne glede na to, ali nastopamo v situaciji kot tisti, ki je zaupanje ogrozil, ali tisti, ki meni, da ga je izgubil.
Morda boste zdaj odkimali z glavo, ampak si upam trditi, da ne bi bili enako razburjeni in vznemirjeni, če bi partnerja zalotili na pijači ali kosilu z nekom nasprotnega spola, kot če bi ju zalotili, kako se poljubljata v avtu ali celo med rjuhami.
Dejstvo pa je, da je zaupanje mnogo več kot to. In če bomo osvetlili to področje, bo tudi naš pogled na marsikatero situacijo bolj jasen.
Torej, kaj vse je zaupanje? Kaj vse zaupamo partnerju? Mu zaupamo pomembne in intimne misli ali informacije ter verjamemo, da jih ne bo trosil naprej? Zaupamo geslo bančne kartice? Mu zaupamo skrb za otroke? Za hišne ljubljenčke? Mu zaupamo, da nas in naše drage varno vozi v avtu od točke A do B? Da pomaga našim sorodnikom? Da ne bo pokradel skupnega doma ali denarja iz denarnice? Da nas ne bo grdo opravljal za našim hrbtom? Itn.
Vse to so drobci zaupanja, ki se gradijo skozi čas. Zaupanje je torej mnogo več kot zgolj fizična zvestoba. Psihična zvestoba. Tako lahko ob morebitni »prevari« ugotovimo, da smo najverjetneje izgubili le del zaupanja, kar pa že celo malo spremeni perspektivo, kajne? Prav tako lahko ta uvid pomeni, da zveza ni zrela za smetišče, temveč je najprej smiselno preveriti, kaj in kdaj je skrenilo s poti in kateri je tisti del zaupanja, za katerega menimo, da smo ga izgubili.
Za zaupanje v partnerski zvezi lahko največ naredimo tako, da v svoji zvezi ne toleriramo »razpuščenosti« in »zanemarjenosti« v vseh pogledih. Obe nastopita z leti skupnosti in kupom obveznosti. Privedeta pa do tega, da začnemo domov nositi samo ostanke sebe, prej ko slej pa si en ali drugi partner nekega dne zopet zaželi cele glavne jedi (kot bi rekla Perelova). Zaupanje je torej zgolj posledica neprestano in premišljeno vloženega truda.
Vsak od nas je kot samosvoje podjetje. Imamo vsak svoje lestvice vrednot in prioritet, to pa je treba uravnati, da se izognemo nesporazumom. Večkrat. Ljudje se namreč spreminjamo. Prav tako se nam v različnih življenjskih obdobjih spreminjajo želje, hotenja, interesi, vrednote, pogledi in prioritete. Zveza pa je združitev dveh samosvojih podjetij. Prvi pogoj, da ne bo prihajalo do neprestanih trkov in nesporazumov, je neprestano dogovarjanje in medsebojno celostno usklajevanje. Pa naj bo to vprašanje skupnih interesov na začetku zveze, imeti hišne ljubljenčke ali ne ob načrtovanjih skupnega življenja, vprašanje prehrane otrok, ko se odločamo za starševstvo, ali količina časa, ki jo bosta partnerja preživljala skupaj in vsak zase, ko smo že bogato zakorakali v leta skupnosti.
Kakorkoli, bodimo iskreni do sebe in stojmo za svojimi odločitvami. Zaslužimo si priložnost. Ne popustimo pod težo okolice. Dejstvo je, da je naša družba še vedno polna predsodkov in mitov. Ne, ni nujno, da bo tisti, ki vara, varal spet. Je pa skoraj pravilo, da se bo partner, ki prebrodi morebitno nezvestobo, moral za svojo odločitev zagovarjati pred okolico.
Zaupanje ni črno-belo. Ni nekaj, kar je ali ni. Lahko ga čutimo v odtenkih ali v mislih preigravamo scenarije, kjer ga okrepimo ali zašibimo. Lahko si ga želimo (zopet) vzbuditi, pa se ne znamo odločiti, ali bi bilo to prav. Lahko si ga trudimo ponovno »pridobiti«, pa ne vemo, kako. Vsega je. Ker je zaupanje del nas, del razgibanega življenja, kjer ni pravil, je pa zato mnogo izjem.
Morda pa celo ugotovimo, da vsaka t. i. izguba zaupanja ni nujno, da je dokončna ali celostna. Ali pač. Zagotovo pa ne moremo zgrešiti, ko damo sebi in partnerju priložnost za premislek, temeljit pogovor in morda celo nov začetek.
Tjaša Ravnikar
O avtorici: Mag. Tjaša Ravnikar, predavateljica in pisateljica, ustanoviteljica Umologije , RTT terapevtka ter mediatorka na Okrožnem sodišču v Ljubljani in CSD-jih po Sloveniji. Deluje na področju medicine misli in je pobudnica novih pristopov v duševnem zdravju in osebnostnem razvoju mladih in odraslih. Trenutno poglablja svoje znanje na doktorskem študiju iz področja naravne in integrativne medicine. Pridružite se ji lahko TUKAJ, več njenih kolumen pa je na voljo TUKAJ.
Opomba: Mnenja avtorice ne odražajo nujno tudi mnenja Uredništva.
