Če ni kmeta, ni kruha, ni naroda in ne vlade!

ByUredništvo

26. marca, 2023
Edvard KadičEdvard Kadič [ Foto: Polona Avanzo ]Edvard Kadič

Ni kmeta! Ni kruha! Ni naroda! 

Slogan, ki je ta teden, med protestom kmetov, odmeval  po vsej Sloveniji. Presenetljivo velik protest, za presenetljivo mirno Slovenijo, seveda glede na (ne)dejanja te vlade. Toliko govorjenja o tem, kaj vse se bo naredilo in tako malo, kot je narejeno, očitno še za protestirati ni dovolj. Enostavno ni nič drugega, kot eno samo zaposlovanje svojih in s tem strateško zagotavljanje mnenjskih pozicij v sistemu za čase, ko bodo aktualni vladniki, zaradi svoje nesposobnosti, prisiljeni zapustiti izvršilno oblast.

Spremembe v družbi

V družbi se ves čas dogajajo spremembe. Hoteli to ali ne, se ves čas rušijo običaji in pogosto tudi tradicije in temelji v družbi. Takšne spremembe so zato pogosto tudi vir nezadovoljstva. Pravega nezadovoljstva, takšnega od spodaj navzgor in ne lažnega, nadzorovanega in usmerjanega iz plačanih valilnic ideologije, kot smo jih imeli možnost spremljati ob petkih s kolesarji ter ogabnimi kopijami predvojnih nacističnih performansov v Nemčiji, kot smo jim bili priča pred Ministrstvom za kulturo ali pred Državnim zborom, v času janševe vlade seveda. 

Iskreno družbeno nezadovoljstvo, ki nima ustreznega odgovora pri vsakokratnih aktualnih oblastnikih, posledično preraste v širši, lahko tudi splošni ljudski protest. Pravzaprav druge možnosti sploh nima.

Protest lahko nagovarja družbene ali politične probleme

Protest je torej reakcija državljanov na nezadovoljstvo, ki ga čutijo ob ukrepih posameznega ministra ali pa kar s celotno oblastjo. Najpogosteje gre za odgovor na družbene probleme. Tak primer je npr. neenakost, kot je v primeru protesta upokojencev. Po mnenju upokojencev so namreč nepravično obravnavani. Njihovo vplačevanje v pokojninsko blagajno, po navodilih in obljubah oblasti o dostojnem življenju na stara leta, jih je pripeljalo v bedo, v kateri sedaj komaj živijo. Ob vseh milijonih, ki jih ta vlada porablja za npr. energetiko, razne nevladne organizacije ipd., se človek z lahkoto strinja z njihovimi zahtevami po dostojnem življenju tudi zanje.

Protest pa je lahko tudi odgovor na politične probleme. Tako je v primeru kmetov, ko gre za poizkus vplivanja na smer delovanja vlade v smislu, da naj ne sprejema tako nekritično prav vseh usmeritev Bruslja, saj s tem, po njihovem mnenju, vlada uničuje njihovo eksistenco in s tem sposobnost samooskrbe lastne države. 

Družbeni protest pa lahko hitro postane tudi političen. To se po dveh protestih upokojencev počasi že dogaja. Pri napovedanem tretjem protestu je namreč vedno več govora tudi o vsesplošnem uporu proti aktualni vladi. 

Ignoranca oblasti do protestov ima zanjo lahko visoko ceno

Čeprav se protesti zdijo relativno neučinkovito sredstvo izražanja javnega mnenja, se lahko njihova moč in vpliv postopoma pokažeta v precej drugačni luči. 

Spomnimo se samo prvih res velikih zborovanj ob procesu proti četverici. Na Roški se je zbralo zavidljivo število ljudi in posledice teh protestov so vidne vsakič, ko dvignemo slovensko zastavo.

Ta trenutek imamo v Evropi precej divje proteste predvsem v Franciji. Ljudje nasprotujejo odločitvi vlade, da jim podaljša delovno dobo. Pred tem smo bili priče protestom kmetov na Nizozemskem. Posledice protestov na Nizozemskem so v tem, da so danes kmetje tam kar naenkrat najmočnejša politična stranka v državi. 

Uradniki v Bruslju bodo s svojim zelenim pretiravanjem enake procese sprožili še marsikje. Tudi pri nas kmetje protestirajo, ker je “vsak metuljček ali ptiček” zelenim birokratom v Bruslju več vreden od pridelave hrane za ljudi. Saj se še spomnite lahkotnih pozivov Roberta Goloba, da naj jemo manj mesa, kajne? Kaj se bo ob tem zgodilo s slovensko živinorejo, žal ni bilo prav veliko govora.

Vpliv informacijske družbe

V dobi informacij in družabnih omrežij se ideje in trendi hitro širijo. Žal tudi hitro izgubljajo svojo aktualnost. To pomeni, da se lahko protesti zgodijo že jutri, pa pojutrišnjem skoraj nihče več ne ve zanje. Se vam zdi, da je od protesta delavcev v zdravstveni negi pred dobrim mesecem dni kaj ostalo?

Večina protestov želenih rezultatov namreč ne prinese ravno čez noč. Kolesarji so protestirali skoraj sto petkov. Ker je bila ideja kolesarjenja umetno vsajena in dogajanje inscenirano kot spontano s strani političnih ideologov tj. ker ni izviralo globoko iz src sodelujočih, bi brez medijskega krila aktivistov po osrednjih medijih, vse skupaj delovalo kot rekreativno popoldansko kolesarjenje po parku Tivoli, ki nikogar pravzaprav ne briga. Za razliko od čustveno veliko močneje nabitega protesta Stevanovičevih anticepilcev, ki se je končal na ljubljanski obvoznici z vdorom ljudi na vozišče.

Napačna sporočilnost najvišjih predstavnikov oblasti

Kako čustveno plitko je bilo petkovo kolesarjenje, še najbolje dokazuje aktualna oblast, ko iz svojih protestov ne more črpati praktično ničesar uporabnega. Zgolj simbolno posiljevanje javnosti s fotografijami s srečanj z levičarskimi skrajneži in aktivisti petkovih kolesarjenj. Njihovo nastavljanje v strateške svete in sprejemi v vladnih prostorih, se preko vladnih komunikacijskih kanalov predstavlja kot nekakšne visoke obiske na ministrski ravni. Poceni PR par excellence.

Fotografija Jenullovega obiska pri Poklukarju je tako sramotna za aktualno oblast in hkrati ponižujoča za policiste, da so sarkastični komentarji na družabnih omrežjih upravičeni. Deluje, kot da je Poklukar z delegacijo prišel na obisk Jenullu in ne obratno. Žal se ob takšnih komentarjih, v vladni ekipi, ne bo nihče prav posebej zamislil nad lastnim početjem.

Tako očitno sramotenje inštitucij in ugleda Republike Slovenije je naravnost kriminalno. Menim, da bi bilo na mestu ukrepanje Državnega tožilstva, in sicer z uvedno postopkov proti najvišjim predstavnikom države, po uradni dolžnosti. Z namenom obrambe ugleda in časti Republike Slovenije. 

Bližnja prihodnost?

Kam bo trenutni val protestov vodil Slovenijo in njeno demokracijo, še ne vemo. Vemo pa, da se Golobu zaradi ignorance okoli energetskih “balkanskih” poslov in protestov kmetov ter upokojencev, ne piše dobro. Zadeve se kopičijo in zdaj tudi širši javnosti izkazana nesposobnost vodenja vlade, postaja vedno bolj očitna. Vse skupaj postaja vedno težje breme zanj. Kot je v eni od oddaj Kdo vam laže sarkastično dejal voditelj Boris Tomašič, je premier Robert Golob “že nekaj časa politično truplo, samo on tega še ne ve.”  

Zaradi tega me res ne bo čudilo, ko se bo nekega lepega dopoldneva ponovil scenarij iz časa vladavine Marjana Šarca. Ko bo pri radijskih poročilih, ob pol desetih dopoldne, odjeknila vest, da je aktualni premier Robert Golob odstopil in da bo več informacij na voljo kasneje na tiskovni konferenci. Ko bo, v duhu trenutne vlade, pojasnjena časovnica novo nastale situacije in ko bo dosežen širši konsenz vseh deležnikov glede posledic odstopa za državo.

Edvard Kadič

Več o avtorju TUKAJ