Ni nam še dovolj hudo, nismo še padli na dno

ByA.K.

25. marca, 2024 , , ,
Milena Miklavčič [Foto: osebni arhiv]

Ni nam še dovolj hudo, nismo še padli na dno

...in preden ga velikan more izdreti, odjaha Krpan z male kobilice, potegne Brdavsa na tla, pa ga položi, kakor bi otroka v zibel deval, ter mu stopi za vrat in reče: “No, zdaj pa le hitro izmoli en očenašek ali dva in pa svojih grehov se malo pokesaj; izpovedal se ne boš več, nimam časa dolgo odlašati, mudi se mi domov za peč; znaj, da komaj čakam, da bi zopet slišal zvon, ki poje na Vrhu pri Sveti Trojici.” To izreče, pa vzame počasi mesarico ter mu odseka glavo in se vrne proti mestu.

Dunajčane, ki so do zdaj le od daleč gledali, pridero k njemu, tudi sam cesar mu pride naproti, pa ga objame pričo ljudstva, ki je vpilo na vse grlo: “Krpan je nas otel! Hvala Krpanu, dokler bo Dunaj stal!”

Krpan zadene kij in mesarico, in to so bile njegove zadnje besede pred cesarjem: “Ko bi se spet oglasil kak Brdavs ali kdo drug, saj veste, kje se pravi na Vrhu pri Sveti Trojici. Pozdravil bom pa že Vrhovščane in mater županjo. Zdravi ostanite!”

Ta odlomek iz Martina Krpana sem nekoč, ko sem bila še sramežljivo in nerodno dekletce v belih žabah in karirastem krilcu, recitirala na neki proslavi. Obtičal mi je v spominu, včasih se besedila spomnim v celoti, včasih pa le sem in tja kakšen stavek. Ne vem, zakaj, a zgodba o Krpanu in njegovi silni moči mi je prirasla k srcu. Morda tudi zato, ker sem mu kot zdravo kmečko dekle po nerodnosti in kroničnem pomanjkanju galantnega obnašanja sredi meščanske gospode še zmeraj mičkeno podobna?

Na ”stara leta” se zavedam, da lahko zgodbo berem tudi v prispodobi. Ni nujno, da je Brdavs le zlobni nadutež iz turških krajev, lahko predstavlja vse, kar je negativno v nas ali okoli nas. Proti zlu se je treba nenehno boriti. Včasih z mesarico, včasih s pravo besedo na pravem mestu, včasih pa le z molitvijo.

Žal živimo v času, ko takšna, zelo slikovita in konkretna beseda, kot je bila Krpanova, ni preveč dobrodošla. Češ, da kvari naša ušesa in misli, ker vzbuja sovražne asociacije. Pa res?

Zgodba o dveh sestrah

Občinstvu, ki pride na moje predavanje, včasih povem tudi zgodbo o dveh sestrah. Povedali so mi jo že pred davnimi leti.

Po materini smrti sta ostali dve hčerki. Prva je bila nuna, ki je šla v samostan, druga pa je ostala doma- neporočena, ker ni imela priložnosti, da bi zaživela kot ženska, pač… morala je negovati mamo in se v celoti posvečati tej tiranski ženski. Po njeni smrti je nuna zahtevala za obe sestri enak delež dediščine. Pa jo vpraša sodnik, ki se mu je zdela zahteva krivična – zakaj vendar. Pa je odgovorila: “Za mamo sem molila. To je popolnoma enakovredno sestrinemu več desetletnemu sobivanju z mamo.”

Zanimivo je, da se ljudje v njej zelo hitro najdejo. Kar je razumljivo, saj je boleče konkretna in otipljiva, marsikdo med nami jo je že okusil na lastni koži. Nekoč sta se po spletu okoliščin znašli v publiki dve takšni “sestri”. Skočili sta si v lase in si prvič po mamini smrti dali duška. Za nekaj trenutkov smo obstali brez diha. Potem pa se je tista, ki je živela z mamo, zbrala, in nam povedala zgodbo o vseh krivicah, ki so se ji zgodile.

Bratje in sestre so pobrali, kar je bilo vrednega, njej so pustili na pol razpadajočo bajto. Eden od njenih sosedov je vstal in ji javno, pred vsemi, obljubil, da bo naredil vse, da ji bodo zakrpali vsaj streho na hiši, ki je na več mestih puščala. Kasneje sem izvedela, da so ji prepleskali bivalne prostore in enega preuredili v kopalnico. Izkazalo se je, da so bili vaščani bolj dobrega srca kot njena lastna družina. Lepa izkušnja!

EU zgodbe

Mladostna prijateljica Irena je več kot štirideset let živela v predmestju Frankfurta. Leta 2012 sta se z možem odločila, da si bosta kupila manjšo hišo nekje na deželi. “Wir shaffen das! Uspelo nam bo!” se je leta 2015 hvalila po medijih tedanja nemška kanclerka Angela Merkel. Dober kilometer stran od Irenine nove hiše, ki niti še ni bila v celoti opremljena, je zrasel tabor za ilegalne migrante.

Ko so ji prvič vdrli na ograjeno dvorišče in ji grozili, je še upala, da bo bolje, da bo država ukrepala in preprečila vandalizem. S časom so bili deležni nešteto drugih oblik vandalizma, ljudje od blizu in daleč so šepetali o posilstvih, napadih in tudi umorih s hladnim orožjem. Z možem sta prodala hišo, za katero sta dobila komaj kaj, ter si kupila manjše stanovanje v notranjosti države, praktično na kmetih. A tudi tam se nista počutila varno. Pred dvema letoma sta se začasno vrnila v Slovenijo.

Pol življenja sem  nekako verjela, da je samo pri nas vse narobe, da so tisti drugi, ki živijo onstran slovenskih meja, bolj pametni, bolj razsodni, bolj vizionarski. A kaže, da ni tako. Je Angela Merkel z “welcome refuges”, Evropi zadala smrtni udarec?

 Golob: “Res ne vem, kaj bi mi nižji davki koristili.”

Tisti trenutek, ko je pred dobrim letom in pol izrekel to misel, bi morali Slovencem zazvoniti vsi alarmi. Pa niso. Morda zato ne, ker jih je preveč, ki si državni proračun predstavljajo kot krožnik z ribo in kosom kruha, s katerim je Jezus njega dni nasitil več tisočglavo množico?

Upokojenk in upokojencev z minimalnimi, vdovskimi in kmečkimi pokojninami je veliko. Pa tistih, z minimalnimi plačami. Vsaj v okolju, kjer živim. Glede na podatke iz leta 2022 živi pod pragom revščine vsak osmi prebivalec Slovenije. Cene osnovnih potrebščin so se v zadnjih dveh letih dvignile v nebo. Bi želeli slišati kakšno zgodbo o ljudeh, ki, podobno kot oni pri koritu, nimajo polno rit dobrot in vseh sort ugodnosti? Pridite na obisk, pa vam jih povem.

Peter Gregorčič je X-nil: “Če se ne bomo povezovali, bomo izgubili in nas bodo naselili drugi narodi. Prostega, nezasedenega ozemlja v naravi pač ni.

V četrtek je prišlo v Ljubljano več kot 10.000 protestnikov. Če mene vprašate, bi jih moralo biti- glede na to, kako se nam spodmikajo tla pod nogami- najmanj 500.000. Kaže, da nam še ni dovolj hudo, da še nismo padli na dno. Se pa sekiramo zaradi izginjanja pragozda v Amazoniji, pa zaradi taljenja ledu na severnem tečaju, pa zaradi najhladnejše zime v zadnjih petdesetih letih v Mongoliji. A tega, da vsak dan bolj tonemo, niti opazimo ne. Glavno je, da je za pivo in za cigarete, pa da so na TV resničnostni šovi.

A kdo trzne z očesom, ko slišimo, da je kmetij v Sloveniji iz dneva v dan manj, podjetij, ki se selijo v tujino pa vedno več? Pomembna učna ura, vsaj za tiste, ki nam je mar, je bila tudi zadnja Tarča. Včasih so rekli: “Še mater bi prodal, če bi imel od tega koristi”, danes je še huje: “Vedno več je takšnih, ki za drobiž prodajo samega sebe.”

Milena Miklavčič

Portal24; Foto: Osebni arhiv