Nič več seksa, samo še …

Ne boste verjeli. Tako se samo reče. Seveda mi verjamete. Verjamem pa tudi, da bi si človek prej mislil, da je nor in da je razumel narobe, ampak je res. To, kar opisujem tokrat, že obstaja. Obstaja veliko število moških, ki so v zvezi z umetno inteligenco. Ali bolj natančno rečeno z AI žensko. Po domače in bolj primitivno povedano bi lahko temu rekli, da ne »dejtajo« in ne seksajo, ampak »appkajo« in »drkajo«. 

Še ne dolgo nazaj smo se vsi znašli v trendu iskanja svojega »prav« in osvajali nasvete in pravila, kako reči NE. Mislim, da bi se pa danes morali z enakim zanosom učiti, kako reči STOP. Stop vsem norostim. Po eni strani dojemamo, da so naše kapacitete skorajda neomejene in da se širijo meje zavedanja. Ampak naj to ne pomeni, da izgubljamo še zadnje drobce »zdrave pameti«. Namreč, s trenutkom, ko se družba začne prehitro in na preširoko spraševati o tem, kaj je še dopustno in kaj so meje okusnega in kaj ne, lahko že zavohamo zatohlost in mračnost stranske ulice.

Se vse da? Seveda, da se. To pa še ne pomeni, da je zato tudi dobro ali prav. 

Po eni strani si skušam predstavljati in razumeti to miselnost. Zagotovo je sem ter tja priročno biti z nekom, ki ti neprestano kima, se nasmiha, ti lepo prigovarja in ti nasploh potemtakem ponuja ugodje, kot da bi hkrati začutil heroin, alkohol, igralne žetone, igralno konzolo, zaslon, cigareto, zvitek travice, sladkorček itn. Morda to monotono, pasivno in vedno cvetoče »razmerje« ponuja nadorgazmičen koktajl, ki te katapultira naravnost na »ono stran« glede delovanja ali (ne)živosti možganov.

Razmišljam, kako bi to bilo videti v praksi. Z vidika ženske bi to pomenilo, da se jim več ne bi bilo treba prerekati, ali je partner pomil in zložil posodo in prav obrnil oblačila na našem otroku.

Z vidika moškega pa bi se razbremenili frustracij, če partnerka iz trgovine ni prinesla in postregla najljubše pijače ter se mimogrede še ustavila v avtopralnici, obliznila prst in podrgnila preostali madež na stranskem ogledalu. Ne vem, razmišljam o povprečni osebi, ki se za korak zveze z umetno inteligenco odloči. Vsak bi vedel, da mora vse narediti sam, bi pa zato imel neprestano razumevajočo in popolnoma prilagodljivo družbo.

Brez skrbi, seksati ali »drkati« ne bo več vprašanje. Kot sem že povedala v enem izmed svojih zadnjih intervjujev na temo preobražanja in prihodnosti zvez, bomo v koraku novih trendov kmalu lahko veseli, če bomo sploh ugotovili spol osebe na prvi pogled. Ali če bomo sploh lahko našli svoj idealni »ulov« glede na nenadoma okrnjeno in zmanjšano populacijo nasprotnega spola. Morda pa bomo kriterije spustili celo tako nizko, da bo že to, da se razlikujemo po spolu, dovolj. 

Se spomnite še pred desetletjem, kako se je večina gospodinjstev zabavala doma pred TV-ekrani in se zgražala ob ogledu Jerry Springer šova? Pa so bile takrat prevladujoče teme, ki so se nam zdele kot najbolj divji in nepredstavljivi scenariji, zgolj vezane na nezvestobo. No, danes je tudi to pasé. Stare teme so nadomestile nove. Danes se govori o tamponih za transseksualne fante. Torej, fante, ki so se rodili kot punčke. 

Prišli smo tudi že tako daleč, da imajo ljudje občutek, da se morajo za vsako razmišljanje opravičevati in dokazovati, da nimajo predsodkov in da niso nestrpni. Celo pri meni, na zaupnem kavču. Zadnjič pa sem to doživela celo na sicer prijetni kavi s kolegico. Reva ni zmogla dokončati niti enega stavka, da se mi ni vmes vsaj enkrat opravičila in hitela razlagati, da ne misli nič slabega.

Včasih si mislim, da so prejšnje generacije tako zagreto tarnale, kako je to narobe svet, da je zdaj to postalo res. Ampak, saj vsaka generacija zatrjuje enako. Ni vrag, da ne bo enkrat res. Torej, ne glede na to, ali se je to iz perspektive nekoga drugega zgodilo pred že mnogo časa ali se za nekoga tretjega šele bo … zdaj je čas, ko se tudi sama zavem, da razmišljam o marsičem. Ali je res tako, da znanost in kromosoma xx ali xy nista več dovolj? Ali se res lahko poročimo z robotom in prijateljujemo z umetno inteligenco pod krinko človeškega obraza? Ali je človeško življenje res že tako malo vredno in življenje drugih bitij popolnoma razvrednoteno?

Ne vem, no. Če vsaj malo čutiš in spoštuješ življenje, se zavedaš pomembnosti raznolikosti. Si hvaležen za vseh milijon odtenkov, v katerih se ti barva to prelepo bivanje. Morda pa je res tudi spol stvar izbire odtenka. Morda pa so spolni organi pri rojstvu res popolnoma brezpredmetni. Samo potemtakem še mi ne uspe ugotoviti, zakaj nam jih je namenila.

In ne nazadnje, kljub valovom, ki jih burkajo moji čudoviti najbližji, ne bi menjala niti v najbolj divjih sanjah in niti za hip z umetno inteligenco. Če bi že potrebovala medeno prijaznost, imam raje živali. Pa je ne. Ker imam raje lumpe, človeške in živalske, da so le polni pisanega življenja. Pa še seks s pravim in še kako otipljivim partnerjem se mi zdi … milo rečeno … hudičevo boljši.

Tjaša Ravnikar

O avtorici: mag. Tjaša Ravnikar je krizna managerka odnosov, umologinja in ustanoviteljica Umologije – medicine misli. Tjaša je predavateljica in pisateljica, med drugim tudi RTT – terapevtka, mediatorka na Okrožnem sodišču v Ljubljani in CSD – jih po Sloveniji in trenerka mediatorjev.  Deluje na področju medicine misli in je pobudnica novih pristopov v duševnem zdravju in osebnostnem razvoju mladih in odraslih. Trenutno poglablja svoje znanje na doktorskem študiju iz področja naravne in integrativne medicine. Več njenih kolumn je na voljo TUKAJ. – Umologijahttps://www.umologija.com/ – Tjaša Ravnikarhttps://tjasaravnikar.si/