Norci pogosto vodijo slepe, in svet ne ve več, kdo je tu kralj in kdo je tu nor. [parafrazirano: Shakespeare, Kralj Lear*]
V državi, kjer razum že tretje leto ne sedi več za krmilom, je parafraziran Shakespearov verz kruta definicija realnosti. Pod trenutnim vodstvom Slovenija boleče spominja na Shakespearjevo tragedijo, kjer norci ne le vodijo slepe, ampak jih peljejo naravnost v brezno. Družbeni podsistemi se nam sesipajo, ekonomski kazalci kažejo na prosti pad gospodarstva, pot od Ljubljane do Portoroža pa se iz ure in pol čudežno raztegne na štiri ure.
Za povrh nam še direktor Darsa, gospod Ribič, očitno v vsej svoji mentalni širini, svetuje: »Če ni nujno, ne potujte.« Hvala, direktor, za lekcijo in jasno sporočilo: »Ne motite nas, medtem ko ne rešujemo vaših težav.« Pred volitvami je itak tvoj šef Golob vneto dvigoval loparček na lesenih klopeh pred Državnim zborom, ko je zanj kampanjo nezakonito vodil Jenull. Pred vesoljno Slovenijo je svojo zvestobo zaklinjal idejam, ki so širjenje cest razumele kot pot v propad in »utapljanje v pločevini«. Danes, ko se utapljamo v prometnih zamaških in družbenem kaosu, se sprašujemo: kdo je tu nor, kdo slep in kdo sploh še ve, kaj pomeni vladati?
Vladavina Roberta Goloba, ki se je pred tremi leti napovedala kot »vlada prihodnosti«, vse bolj spominja na delovanje očeta, ki naše skupno premoženje razume kot svoje kraljestvo in ga deli naprej po načelu, kdo mu bolj laska, več ima. Država postopoma tone v absurd, v katerem je sistem še formalno živ, vsebina pa je že zdavnaj zbledela. Ko sem pred tremi leti prvič uporabil ključnik #LadjaNorcev za Golobovo vladavino, so mi nekateri očitali, da je to prestroga ocena. Danes je po mnenju teh istih ta ocena celo premila.
Položaji po ministrstvih se podeljujejo kot politične medalje, brez povezave s strokovnostjo ali vizijo. Zdravstvena reforma, ki naj bi bila paradni konj, ni premaknila niti čakalnih vrst, kaj šele sistemskih temeljev. Medtem ko ljudje čakajo na zdravnike, vlada menja obraze in obljublja novo prihodnost, ki nikoli ne pride. Ob poplavah leta 2023 je ljudstvo spoznalo, da je sposobnost vladanja premo sorazmerna z zmožnostjo pravočasnega tiskanja obrazcev. Medtem ko so obupani ljudje čistili mulj, je vlada urejala Excel tabele in menjavala mikrofone na tiskovnih konferencah. Namesto rešitev smo dobili obljube, namesto akcije pa birokratski kaos. In medtem ko se je narod boril z naravo, je oblast igrala svojo igro: kdo bo naslednji na vrsti za stolček, kdo bo dobil novo pogodbo, kdo bo »bolj enak« od drugih. O Maljevčevih stanovanjih za socialno šibke raje niti ne bom.
Kadrovska mreža okoli Roberta Goloba je ustvarjena iz prejšnjih povezav v energetiki in danes vedno močneje zabetonirana v vse pore sistema. Znotraj nje se širijo pogodbe, svetovanja, funkcije. Vse to z veliko mero samozavesti in govora o prihodnosti, ki naj bi šele prišla. Ampak prihodnosti ni brez sedanjosti, in ta sedanjost poka po vseh šivih. Če ostanem pri izjemnih delih svetovne literature, je Slovenija postala različica Kafkovega Procesa, kjer je narod (pri Kafki je to Josef K.) kriv, ker ne razume, zakaj stvari stojijo tako, kot stojijo. In kjer nihče več ne zna jasno povedati, kdo za kaj odgovarja. Ko pa se končno kdo oglasi, je to praviloma nekdo, ki ni pristojen, a je zelo prepričljiv.
V Sloveniji se zdi, da smo še korak dlje: norci ne le vodijo, ampak tudi prepričujejo slepe, da je padec v brezno pravzaprav polet med oblake.
V tej Sloveniji, kjer so po Orwellu »vse živali enake, a nekatere bolj enake od drugih«, vlada oblast, ki resnico jemlje kot nadlogo in kritiko kot osebno žalitev. Voditelji, ki verjamejo lastnim pravljicam, vodijo ljudi, ki so že preutrujeni od vseh mogočih nebuloz, da bi sploh še poslušali.
No ja, da ne bo zmede, se vrnimo nazaj k Shakespearju. Njegov kralj Lear* je tragična figura, ki ne vidi, da ga lastna neumnost vodi v propad. Ko norci vodijo slepe, ni presenetljivo, da kraljestvo pade. A v Sloveniji se zdi, da smo še korak dlje: norci ne le vodijo, ampak celo aktivno prepričujejo slepe, da je padec v brezno pravzaprav polet med oblake. Ekonomski kazalci, ki kažejo na upad gospodarske odpornosti države, so zaviti v lepe besede o »stabilnosti« in »priložnostih« ter floskulah, da nam zavida cel svet. Družbene institucije, ki bi morale biti hrbtenica države, se drobijo pod težo političnih igric in nekompetenc. In potem se čudimo, zakaj je apatija postala normala. Zakaj zaupanje v institucije pada hitreje kot vladajoča koalicija menja ministre? Zakaj namesto napredka merimo zgolj še škodo?
Kaj bi rekel Shakespeare, če bi videl našo realnost? Verjetno bi Learu dodal še en prizor, kjer kralj v prometnem zastoju stoji na strehi avtomobila in vpije: »Kdo je tu kralj? Kdo nor? In zakaj ta cesta vodi v nikamor?« Morda bi dodal tudi norca, ki bi mu šepnil: »Ker si izbral voditelje, ki ne znajo brati zemljevida, kaj šele uporabljati navigacijo, gospod.« In tu smo danes. Ujeti v tragediji, ki bi lahko bila komedija, če ne bi bila tako boleče resnična.
Odgovor ni v revoluciji, temveč v streznitvi. V vračanju k razumu. V zavedanju, da oblast ni trofeja, ampak odgovornost. In da se pravljice o svetli prihodnosti ne berejo ljudem, ki so obtičali v blatu današnjega dne. Potrebujemo državljane, ki ne bodo sledili norcem ter vodstvo, ki ne bo slepo za realnost. Potrebujemo ceste, ki nas peljejo naprej in ne nazaj, ter ekonomijo, ki raste in ne tone. Skratka, potrebujemo konec tega teatra absurda, kjer se norci igrajo kralje, slepi jim pa ploskajo. Dokler se to ne zgodi, bomo ostali ujeti v zastoju. Ne, ne govorim samo o cestah (beri tukaj), ampak o glavah in srcu naše družbe.
* Kralj Lear je Shakespearjeva drama o starajočem se kralju, ki se odloči razdeliti svoje kraljestvo med tri hčere – glede na to, katera ga bo najbolj laskavo pohvalila. Dve starejši, Goneril in Regan, ga hinavsko hvalita in dobita delež oblasti. Najmlajša, iskrena Cordelia, zavrne prazne besede. Oče kralj jo izžene. A kralj Lear kmalu ugotovi, da sta ga laskavi hčeri izdali. Žal pa počasi izgublja razum, medtem ko se svet okrog njega spreminja v kaos. Medtem Cordelia sicer ostaja zvesta svojim načelom, a jo tragično doleti smrt. Kralj Lear umre v bolečini, spoznanju in norosti, žrtev lastne slepote, lakote po hvaljenju in napačne presoje.
