Slovenski medijski prostor je kot razbito ogledalo. Vsak drobec sicer odseva del resnice, vendar je celota popačena in ne služi svojemu namenu. Zadnji zaplet pri Golobovem odvetniku Zdolšku, novinarska rošada oddaje Tarča ter javno točenje solz bivših zaposlenih na RTV Slovenija so le dokaz več, da je novinarstvo v Sloveniji zgolj bleda senca svoje prave vloge. Kar seješ, to žanješ, pravi ljudska modrost. In osrednji slovenski mediji so dolga leta sejali pristranskost ter prazne ideološke konstrukte, zdaj pa žanjejo posmeh in neverjeten upad kredibilnosti.
Kar seješ, to žanješ, pravi ljudska modrost. In osrednji slovenski mediji so dolga leta sejali pristranskost, zdaj pa žanjejo posmeh in nekredibilnost.
Biti novinar v Sloveniji trenutno ni prav visoko cenjeno poslanstvo. Od časov, ko je nekdanji komunistični politik Smole novinarje javno imenoval za družbeno-politične delavce, do današnjih medijskih aktivistov, ki si zgodbe dobesedno izmišljujejo v dobro svojih gospodarjev, očitno ni prav daleč. Kot psi, ki za priboljšek ugriznejo vsakogar, na kogar pokaže gospodar, so nekateri mediji in njihovi novinarji pripravljeni žrtvovati resnico za drobtinice moči ali vpliva. Žal je med njimi tudi nacionalni medij.
Sam sem bil večkrat tarča obveščevalno-medijskih aktivistov. Zakaj sem bil tarča? V medijih, kjer sem še nekaj mesecev pred tem imel dvostranke kolumne in kjer sem poznal praktično celo ekipo? Skomigali so z rameni in mi odgovarjali, da pač morajo to objavljati. Da je tak nalog “od zgoraj”. Morajo?!? Zakaj že? Ker sem sodeloval z ekipo Janeza Janše.
Veste kaj je cmerajoča ex-RTV novinarka izjavila o meni na nacionalni televiziji? Če ne veste, toliko bolje. Tudi njena odgovorna urednica ni ukrepala na moje opozarjanje o javnem blatenju mojega dobrega imena. Ne, nobene posebne empatije ne čutim. Gre za ljudi, ki podpirajo tak sistem. Ne podpirajo le tega, da tak sistem napada njih. Kot nasilneži v šoli potem, ko dobijo batine. Prej veliki frajerji, potem pa jok, stok in mama v šolo … ups, oprostite, jok, stok in na Tiktok ali Instagram, da bi ja poželi čim več sočutja. Ne, nobene empatije ne čutim. Prav nobene.
Gre za ljudi, ki podpirajo tak sistem. Ne podpirajo le tega, da tak sistem napada njih.
Seveda obstajajo izjeme v novinarskih krogih. Kar nekaj jih poznam in njihovo delo podpiram in aktivno spremljam. Gre za novinarje in novinarke, ki delajo pošteno, odgovorno, z jasnimi načeli in notranjim kompasom. In še kako uživajo zaupanje javnosti. Žal pa je res, da se na majhnem in polariziranem slovenskem trgu tudi ves čas borijo za preživetje. Brez »gospodarja« je težko. Trg je majhen, pritiski pa veliki. Redki so tisti, ki vztrajajo pri neodvisnosti. Več ali manj pa vsi, na katere mislim, plačujejo visoko ceno. Bodisi v obliki finančne negotovosti, večinoma neupravičenih tožbah ter pogosto potem v obliki izgube odmeva, ki jim ga zagotavlja medij.
Primer odvetnika Zdolška, ki ni želel dati izjave novinarki Tarče, je dvignil veliko prahu. Na prvi pogled nič posebnega: odvetnik pač ni želel dati izjave določeni novinarki. A pravo vprašanje, ki se poraja ob tem, gre precej globlje: Zakaj novinarji sploh hodijo po izjave k odvetnikom politikov o dejanjih njihovih strank? Kje je tukaj novinarska hrbtenica? Politiki so tisti, ki morajo odgovarjati javnosti, ne njihovi pravni zastopniki. Politiki odgovarjajo javnosti, odvetniki pa svojim strankam. Novinarstvo, ki naj bi bilo most med oblastjo in državljani, se v takih trenutkih spremeni v majav mostiček, ki se upogne pod najmanjšim pritiskom. Ko novinarji postanejo odvisni od tistih, ki bi jih morali nadzorovati, izgubijo svojo vlogo. Postanejo del igre, namesto da bi jo razkrivali.
Politiki odgovarjajo javnosti, odvetniki pa svojim strankam.
Tudi dogajanje okoli Tarče je še en alarm več. Oddaja, ki naj bi »izvlekla akterje iz cone udobja«, je zdaj sama v coni nelagodja. Še zadnja malo gledana oddaja s področja politike in z njo povezanih aktualnih tem na RTV bo potonila. Nov voditelj, nov urednik, »nov način komuniciranja« … kaj to sploh pomeni? RTV Slovenija ni zasebna hiša, je javni servis. Javnost pa ni le opazovalec, temveč lastnik tega prostora.
A v Sloveniji se zdi, da javnost na nacionalki že dolgo nima več besede. Spomnimo se samo pogroma nad nekdanjim ministrom Počivalškom, ki se je med pandemijo Covid-19 trudil zagotoviti medicinsko opremo. Tarča je takrat, v sodelovanju z levo politiko, posvetila tri ali celo štiri oddaje njegovi diskreditaciji, obenem pa je iz nekega obskurnega uradnika Urada za blagovne rezerve, Ivana Galeta, naredila svetnika, nacionalnega odrešenika in, kakopak, velikega borca proti Janši. Pred nekaj dnevi je bil Počivalšek tudi javno opran sumov o sumljivih rabotah. Bo kdo zdaj odgovarjal? Erika Žnidaršič mogoče? Takšno novinarstvo ni nadzor nad oblastjo, ampak njeno orodje.
Dokler na nacionalnem mediju ne pride do katarze, toliko časa posebnega napredka v Sloveniji ne bo.
Mediji, ki sejejo sovraštvo, diskreditacije in pristranskost, žanjejo nezaupanje. Resno jih ne jemljejo ne politiki, ne njihovi odvetniki in ne širša javnost. Vpliv imajo zgolj na nerazgledani del volivcev. Na tisti del, ki ga popularno imenujemo kar uporabni idioti za volitve. Slovensko novinarstvo mora najti pot k svojemu poslanstvu: objektivnem obveščanju javnosti in zaščiti javnega interesa. V tako zmaličenem javnem prostoru, kot je Slovenija, bo to težko. Dokler bo novinarstvo predvsem podaljšek politične moči, bo želo grenke posledice. Kar seješ, to žanješ. Upam, da po bližnjici prihaja čas, da se tudi v Sloveniji končno začne sejati več resnice in manj laži. Predvsem na nacionanem mediju. Dokler na nacionalnem mediju ne pride do katarze, toliko časa v slovenski novinarski srenji bistvenega napredka žal ne bo.
