Mitja Iršič

Slovenska desnica nima nič proti istospolno usmerjenim. Nasprotno.


Medtem ko so levi liberalci od osamosvojitve naprej govorili in se trkali po prsih kako zelo podpirajo geje in lezbijke, so kljub temu 13 let vladavine mirno prenašali divji zahod na področju zakonodaje, ki ureja partnerske zveze istospolno usmerjenih.

Ti tako svojih zvez niso mogli uradno registrirati, zato so bili prikrajšani za marsikatero stvar, ki je heteroseksualnim parom samoumevna: pravica do dedovanja, pravica do preživljanja, pravica do stanovanjskega varstva, pravica do plačane bolniške v primeru partnerjeve bolezni.

Področje je na koncu uredila desna (prva Janševa) vlada leta 2005– kot tako veliko stvari v Sloveniji, ki levici nikakor ne gredo od rok, ne glede na to, da iz nje kar vrejo krepostne besede. Z Zakonom o registraciji istospolne partnerske skupnosti (ZRIPS) so istospolni dobili praktično vse pravice, ki jih imajo heteroseksualni pari.

Desnica namreč istospolne obravnava isto kot vegetarijance, mačkoljube, pesnike, kadilce, mesojede, introvertirance, agorafobne in poklicne žerjaviste: kot ljudi. Kar počnejo v službi, v restavraciji, v postelji, v telovadnici je irelevantno. So ljudje.

Desnica namreč istospolne obravnava isto kot vegetarijance, mačkoljube, pesnike, kadilce, mesojede, introvertirance, agorafobne in poklicne žerjaviste: kot ljudi. Kar počnejo v službi, v restavraciji, v postelji, v telovadnici je irelevantno. So ljudje.

Njihova spolna usmerjenost ni nekaj, kar bi se praznovalo, niti ni nekaj kar bi se zaničevalo. Največji poklon, ki ga lahko damo istospolni osebi je ta, da istospolne jemljemo kot posameznike, ne kot kolektiv enako mislečih.

Točno to pa počne levica. Doživlja jih kot kolektiv, ki razmišlja v skupini, brez odtenkov, v črno-belem svetu enakih prepričanj o trdi skrajno levi egalitarnosti, kjer je vsaka razlika že vsaj znak nestrpnosti, če ne že latentne homofobije.

Skrajna levica, ki na tako imenovanih »paradah ponosa« v prvih vrstah maha z mavričnimi zastavami je v resnici simbol regresivne homofobije. Iz gejev so naredili homogen izdelek, ki se hvaležno prodaja. Njihov glavni izdelek so sicer ljudje na margini družbe – brezdomci, reveži, ljudje na minimalnih plačah.

Geji so sekundarni izdelek, ki bi ga radi zapakirali v svoj brezoblični paket prisilnega egalitarizma in poceni moraliziranja. Zato ustvarjajo umetno napetost med heteroseksualci in homoseksualci – gejem želijo dopovedati, da se družba do njih obnaša krivično in jih ne sprejme kot normalne člane družbe. Želijo, da je celotna skupnost homoseksualcev prežeta s t. i. mentaliteto žrtve.

Največji poklon, ki ga lahko damo istospolni osebi je ta, da istospolne jemljemo kot posameznike, ne kot kolektiv enako mislečih.

Če geji niso žrtve, potem je naloga levičarjev kot njihovih rešiteljev marginalizirana. Mavrična zastava, ki so jo obesile slovenske institucije (med drugim Ministrstvo za kulturo) niso znak podpore. So znak, da so oni rešitelji, družba pa je sovražnik. Zato morajo vsi geji voliti njih, saj je družba preveč nestrpna, da bi lahko istospolni v njej živeli brez varnostnega ščita skrajne levice.

Mavrična zastava, ki so jo obesile slovenske institucije (med drugim Ministrstvo za kulturo) niso znak podpore. So znak, da so oni rešitelji, družba pa je sovražnik.

Dejstvo, da so homoseksualci na zahodu sprejeti kot normalni člani družbe, jim ne gre v račun. Zato ustvarjajo umetno klimo navidezne nestrpnosti, kot da homoseksualce v sodobni družbi preganjamo podobno kot so Angleži Alana Turinga v petdesetih letih prejšnjega stoletja.

Dejstvo je, da velika večina ljudi na zahodu (še posebej pa v Sloveniji) homoseksualce doživlja tako kot slovenska desna politika – kot povsem običajne ljudi, ki si zaradi spolne usmerjenosti ne zaslužijo privilegijev, hkrati pa jih nihče ne sme zaradi njih marginalizirati.
Drugače je recimo v Srbiji, Rusiji, Bližnjem vzhodu in muslimanskih deželah v Aziji in severni Afriki.

A to ni naša resničnost. To ni resničnost ZDA, Evropske Unije in Slovenije. Geji so običajni člani družbe in – seveda z redkimi izjemami, ki bodo vedno obstajale v vsaki družbi – so sprejeti nič manj temeljito kot npr. migranti iz bivših jugoslovanskih republik (ki jih Slovenci tako zelo sprejemamo, da raje svojo kulturo spremenimo v njihovo, namesto, da bi njih vzpodbudili, da se asimilirajo v našo).

Geji so torej v Sloveniji daleč od marginalizirane družbene skupine.

Skrajni levici pa so kot taki povsem nekoristni. Iz istospolnih morajo nujno ustvariti skupino, ki je 1) marginalizirana, 2) homogena (se pravi, da razmišlja enako, beri: ekonomsko socialistično, družbeno anarhistično). Le tako jih lahko uporablja kot orožje za svoje socialistično-egalitaristične cilje.

Geji so torej v Sloveniji daleč od marginalizirane družbene skupine.

Zelo žalostno je, da je zahodni in tudi slovenski levici očitno uspelo večino gejev ujeti v to zanko in jih uporabiti za svoje povsem politično-ekonomske dolgoročne cilje. Parada ponosa je tako postala parada ekscesov – spolni deviantni s prebodenimi bradavičkami, S&M opremo, usnjenimi hlačami z golimi izpostavljenimi ritnicami, ljudje na verigah, ki emulirajo zoofilijo, poleg mavričnih zastav še zastava socialistične internacionale, včasih celo Che Guevare (ki je – kako ironično sam bil strasten homofob)… vse to je sodobna parada ponosa.

In NE – to ni zrcalo vseh gejev. Tudi sodobno s korporativizmom podprto militantno transeksualno gibanje znotraj LGBTQ, ki promovira destrukcijo ženskih športov in spolno pohabljanje majhnih otrok, ki trpijo za spolno disforijo (o tem morda kdaj kakšna beseda več), ni zrcalo vseh gejev.

Večina gejev se zjutraj obleče v kavbojke in običajno majico, tako kot vi. Spije kavo, tako kot vi. Gre v službo, tako kot vi. Se jezi v prometnih konicah, tako kot vi. Plačuje položnice, tako kot vi. In svoje spolnosti ne postavlja na velik zvon – tako kot vi.

Večina gejev se zjutraj obleče v kavbojke in običajno majico, tako kot vi. Spije kavo, tako kot vi. Gre v službo, tako kot vi. Se jezi v prometnih konicah, tako kot vi. Plačuje položnice, tako kot vi. In svoje spolnosti ne postavlja na velik zvon – tako kot vi.

Želijo živeti takšno življenje, za katerega so se homoseksualci borili skoraj stoletje – še v času, ko je bil odnos do istospolnih na zahodu komaj kaj drugačen kot je danes na Bližnjem vzhodu. Življenje običajnih državljanov, z običajnimi težavami.

Njihova spolnost pa je pri tem njihova zasebna stvar. Tudi taki geji obstajajo. In takih je parad ponosa velikokrat sram, saj ne predstavljajo njih. Tudi skrajno levi politiki z mavričnimi zastavami v prvih vrstah ne predstavljajo njih. Geji ne potrebujejo ponosnih naslednikov komunistov, ki romajo na grobove Karla Marxa in polagajo vence pod noge slovenskih komunističnih klavcev. Ne potrebujejo, da jim politiki zavržnih političnih prepričanj prepričujejo o tem, da so vredni več, ker jih družba zavrača. Verjeli ali ne, tudi takšni geji obstajajo, ki so ponosni na svoje dosežke in vrline svojega značaja, ne pa na svojo spolno usmerjenost, na katero niso niti najmanj vplivali s svojo svobodno voljo.

Arhetip sodobnega razsvetljenega geja je pokojni Freddie Mercury. Gospod bi bil letos star 76 let, če ne bi leta 1991 podlegel zaradi pljučnice, ki je bila posledica okužbe z virusom HIV. Bil je očitni gej, ki pa tega ni obešal na velik zvon ali v homoseksualnosti iskal vzroke za svoj obstoj. Ni bil LGBTQ aktivist, čeprav je bilo to med glasbeniki v osemdesetih zelo trendi (govorimo v obdobju ko so na lestvicah kraljevali Boy George, Dead or Alive, Kajagoogoo, Pet Shop Boys, Frankie Goes to Hollywood… skupine, katerih osrednji glasbeni motiv je bilo gejevstvo).

Arhetip sodobnega razsvetljenega geja je pokojni Freddie Mercury.

Freddie ni bil tak. Svojo zasebnost je vse do smrti ohranil zase – nihče ni vedel s kom je hodil na zmenke. Gejevski aktivisti so ga obtoževali, da se svoje homoseksualnosti sramuje zaradi konservativne vzgoje. A se je ni – le ni se mu zdelo vredno izpostavljati tistega dela svojega življenja. Tudi če bi bil heteroseksualec se mu ne bi. Gejem je naredil največjo uslugo tako, da je živel kot da spolna usmerjenost ni pomembna in ne definira človeka. In prav je imel.

Njega je definiral njegov talent in njegova strast do svoje obrti. Gejevski aktivizem, ki se je kasneje spremenil v LGBTQ ekscese in latentno-nasilno kalupljenje heterogene skupine v enotno socialistično borgovsko kocko, ga ni zanimalo. Bil je sam svoj človek. Pevec. Perzijec. Indijec. Anglež. Nastopač. Gej? Tudi. A to ni bilo nič bolj pomembno od tega, da je nosil brke ali imel rjave oči.

Vem, da obstajajo takšni geji v Sloveniji, saj jih nekaj tudi poznam. Pa si ne upajo izpostaviti. Zakaj? Ker bi jih njihovi socialistično-zavedni LGBTQ kolegi pojedli za kosilo in uničili njihov osebni in poklicni ugled. Zato je naloga nas na desni, da jim pomagamo iz te pasti, ki so jim jo nastavili skrajni levičarji.

Zaenkrat skrajna levica dobiva kulturno vojno tudi na tem področju. A ni treba, da bo tako za zmeraj. Konservativnim gejem, ki bi radi živeli normalno življenje, kjer spolna usmerjenost ni središče njihovega obstoja in delovanja, moramo dati glas in platformo, da spregovorijo.

Tudi pri nas so takšni kot sta Douglas Murray in Freddie Mercury. Le megafone jim moramo dati.

Mitja Iršič

Komentar: