Oddaja Arena kot lekcija Mojci Pašek Šetinc
Komunikacija v javnosti je zahtevna reč. Ne mislim samo na pravila.
Seveda je pomembna slovnična pravilnost, širina besednega zaklada in s tem primerna uporaba besed, ki odražajo ali ostrino ali milino, ki jo želimo sporočiti. Pomembno pa je tudi obnašanje, oblačila, frizura, drže telesa, grimase itd.
Besedilo lahko tudi poslušate:
Včeraj smo imeli možnost spremljati oddajo Arena, ki jo je pripravila TV Slovenija.
Povabljeni gostje Mojca Pašek Šetinc, Alenka Jeraj, Lenart J. Kučić, Tom Zalaznik ter voditelj Igor Pirkovič so nam prikazali, kako komunicirati kulturno in kako ne, kako se zadržati pred izbruhom in kako ne, kako pojasniti svoja stališča in kako ne, predvsem pa kako vzdrževati nivo kulture dialoga in kako ne.
Zanimivo, da sem se med pisanjem prejšnjega stavka zgolj v mislih sprehodil skozi zasedbo omizja in brez posebnih težav postavil omenjene dihotomije, kako da in kako ne.
Pri vsaki trditvi je namreč Mojca Pašek Šetinc občutno izstopala v vlogi “kako ne”.
Alenka Jeraj je v celi oddaji komaj kaj dobila besedo. Saj ne, da ji je voditelj Igor Pirkovič ne bi dal. Le vljudno je utihnila vsakič, ko ji je Mojca Pašek Šetinc skočila v besedo. V besedo pa ji je skočila prav vsakič, ko je Alenka Jeraj želela kaj povedati.
Nesposobnost dovoliti sogovorniku povedati svojo misel do konca je odraz arogance, samopašnosti ter nizke samozavesti. Samozavestna oseba nima težav, da sogovornik izrazi svoje mnenje, saj se ne boji, da bi ji pogovor ušel iz rok. Aroganca pa govori sama po sebi. Gre za ošabnost in predrzno vedenje po sistemu, kaj mi pa kdo more.
Lenart J. Kučič, svetovalec na Ministrstvu za kulturo, se je znašel v nezavidljivem položaju. Braniti nebranljivo.
Zakaj je med 22.000 nevladnimi organizacijami predlagatelj nove ureditve na RTV izbral točno teh nekaj nevladnih organizacij (npr. informacijski pooblaščenec, varuh človekovih pravic, olimpijski komite ipd.) je jasno tudi vrabcem na veji. Predlagatelj je izbral takšne, skozi katere si obeta, da bo lahko dolgoročno uveljavljal svoje politične interese.
Kučič je kot novinar, za povrh, po videnem pisec in ne govorec.
Izbira besed in način podajanja je še najbolj spominjala na fantka, ki želi ugajati svoji mami tako, da je priden v šoli (širok besedni zaklad), intonacija, gibanje telesa, predvsem pa pogled proti voditelju, pa sporočajo obupano iskanje potrditve in odobravanja (psihološko mame oz. očeta).
Tom Zalaznik je pokazal, da ima kot sindikalist dovolj kilometrine v javnih debatah in da se ne misli pustiti ustrahovati ali jemati besede predvsem, zanimivo, Mojci Pašek Šetinc.
Kar hitro ji je povedal, da naj mu ne podtika svojih konstruktov. Potem pa smo pri njej lahko spremljali ves čas cmokanje, odkimavanje in druge neverbalne znake, s katerimi se izraža nestrinjanje s slišanim. Ne bom ponovno o aroganci, vsak lahko o tem presodi sam.
Igorja Pirkoviča zelo cenim tako kot novinarja, tudi kot ustvarjalca različnih umetniških vsebin, ne nazadnje pa tudi kot človeka.
Vseeno pa bi lahko tudi bolj neposredno “udaril po mizi”, s ciljem zagotoviti red in višji nivo debate. Eno je povabiti v studio ljudi z nasprotujočimi si mnenji, drugo pa nadzorovati potek, predvsem uzurpacijo časa, ki si jo nekateri privoščijo.
Mogoče je še najbolj znan slovenski “medijski uzurpator” Zmago Jelinčič Plemeniti, katerega se je marsikateri voditelj dobesedno bal in mu je tudi zato prepuščal besedo. Podobno je bilo tudi v tem primeru z Mojco Pašek Šetinc. Z (verbalnimi) nasilneži težko ohranjaš nivo s prošnjami in moledovanjem.
Sam bi gostu v primeru, ko bi mi zagrozil, da bo zapustil studio, takoj pokazal vrata. To bi bilo tudi moje zadnje povabilo takšnemu gostu ali gostji.
Za konec naj zapišem, da potrebujemo več takšnih debat in oddaj. Ko umazano posodo začneš izpirati, je najprej samo še bolj umazano.
Prav tako pa je tudi pomembno, da ne potrebujemo politične korektnosti. Potrebujemo politično kulturo.
Predstava Mojci Pašek Šetinc v omenjeni oddaji ne gre na čast. Pokazala se je kot arogantna, nespoštljiva sogovornica.
Žaromete kritično razmišljujoče javnosti pa je s tako nizko politično kulturo usmerila tudi na stranko, iz katere prihaja tj. Gibanje Svoboda.
Ljudski pregovor pravi, da isti ptiči pač letijo skupaj.
Edvard Kadič
- Več o Edvardu Kadiču TUKAJ
PS: Besedilo lahko tudi poslušate:
