Končno potrdili: Bog obstaja!

ByUredništvo

7. oktobra, 2022
Tjaša RavnikarTjaša Ravnikar (Foto: osebni arhiv)

Ena večjih dilem, ki že od nekdaj pesti človeka, je njegov odnos z Bogom. Kakorkoli se človek obrne in obrača, kot da ne zna najti ravnotežja. Ne zna se zediniti niti odločiti.

Nekatere nese bolj v eno, druge v drugo smer, nekateri se trudijo ostajati na sredini in nepristranski. Najverjetneje pa je večini skupno, da nimajo prav.

Bog je res beseda, je ime, ki se pojavlja v različnih preoblekah in ne bom se razpisala o večni dilemi razmišljanja, ali obstaja ali ne. To pravzaprav nikoli ni bilo pravo vprašanje.

Pravo vprašanje vsem bi bilo, za kaj vse uporabimo njegovo ime.

Ljudje imamo do Boga (z Bogom) različne odnose. Nekateri z lahkoto priznavajo njegov obstoj. Lahko se mu tudi podredijo, ga prosijo in z njim sklepajo zavezništva.

Na drugi strani imamo tiste, ki trdijo, da ne obstaja. Da je vse en velik nič ali zgolj so to le naravni zakoni. Zadnja desetletja so nam predvsem ponudila mnogo variacij na področju duhovnosti in vere. Tako smo končno tudi na tem področju dobili širok spekter izbire.

Menda je bil glede na ponudbo na ostalih življenjskih področjih že čas. Tako lahko na policah vere in duhovnosti zdaj izbiramo vrsto tem, ki so se skrile tudi pod modernejše izraze. »Pa to še ni vse,« se je včasih glasilo iz televizijskega sprejemnika.

Dodali smo tudi police osebnostne rasti in na njih se skriva kup kombinacij, v katerih se lahko najde prav vsak. Vsak lahko najde svojo vero. In tako imamo danes tudi predstavnike skupin, ki si upajo priznati, da so verni, vendar ne v krščanskem smislu.

Ali pa da verjamejo, da smo mi vsi Bog. Ali celo, da verujejo zgolj sami vase.

Vse, kar sem napisala do zdaj, je dobro. Je sprejemljivo. Smo pač ljudje v vseh svojih odtenkih in različnih načinih mišljenja. Razmišljamo, iščemo, odkrivamo. Pa vendar obstaja tudi nevarna kategorija mislečih, ko govorimo o Bogu. Uganete katera? To so tisti, ki mislijo, da SO Bog. En in edini. Nad vsemi ostalimi.

Ti posebneži so (milo rečeno) velik izziv vsem, ki jih obkrožajo, in hkrati tudi sami sebi. Hudo je, ko se ti um pomrači tako hudo, da meniš, da si nad. Da lahko vzameš ali daš življenje. Da se lahko igraš z drugimi.

Da škoduješ in delaš zgolj in samo v lastno preračunljivo korist. Da lahko očitaš, učiš in žugaš. Najverjetneje točno tam, kjer ni tvoje področje in kjer te nihče ni nič vprašal.

Primerki te zadnje kategorije so prava posebnost. Najdete jih namreč prav povsod. Lahko ga srečate na kolesu, ko peljete otroke v šolo.

Mimogrede lahko nauči vaše otroke neprimernih gest in jezikanja. Lahko ga srečate na parkirišču pred trgovino, kjer si drzne odpreti vrata vašega avta in vam potrobiti s trobljo na volanu. Seveda med tem, ko vas otroci prestrašeni čakajo v avtu.

Takšen primerek lahko tudi srečate v parku ali na igrišču, kamor ste prišli z družino. Lahko ga srečate v službi, trgovini, pošti itd. Občutek imamo, da jih največkrat srečamo v čakalnih vrstah, gnečah in Bog pomagaj, v prometu.

Na žalost sicer statistika pravi, da jih najpogosteje srečamo kar doma.

No, enega takih sem srečala ravno včeraj. Zato sem ga želela »deliti« danes z vami. Tip se je odločil, da ima čas in sveto božjo dolžnost, da mi brezplačno razloži, kako se vozi po garaži, nad katero oba živiva.

Verjemite, res si je vzel čas, naredil tri dodatne kroge zaradi mene po večnivojski garažni hiši, krilil na vse pretege, me oviral pri vožnji, hodil iz in v svoj avto, uporabljal neprimerno besedišče, trobil, kričal ter med sprehajanjem okoli mojega vozila naredil slike, češ: »Boš ti že še vidla, mam jaz zdej tebe.«

Očital mi je način vožnje in oviranje ter ogrožanje prometa v garaži. Hm.

Razmišljala sem. Morda ga je tisto jutro zmotilo dejstvo, da se je zbudil. Morda to, da ni imel poleg sebe pravega obraza ali sploh nobenega. Morda so ga krepko razjezili otroci, čeprav glede na njegov temperament bolj upam, da jih nima. Morda mu ni bilo prav, ker je bila kava tisto jutro temnejšega odtenka. Morda so ga žulile hlače v »zadnjico«. Ne vem.

Ugotovila pa sem, da niti ni moja dolžnost, da bi vedela, kaj in kje njega žuli. Ker si ni rezerviral termina in prišel na terapijo, ki sem mu jo pa že skoraj iskreno priporočila. 

Vsi lahko vidimo, da mnogo ljudi poka po šivih. To danes sem delila z vami, ker vem, da nisem osamljen primer, ki se srečuje s takšnimi in podobnimi izpadi drugih. In kako drugače naj jih povzamem kot to, da igrajo bogove.

Zakaj bi si nekdo drugače upal jemati pravico, da vas napade, žali, vam škoduje, vam pridiga ali vas celo kaznuje, ker mu ne ustrezate?

Ne, tega nismo dolžni pohlevno prenašati. Ker takšni in podobni primerki niso bogovi, pa čeprav nas o tem želijo prepričati. So zgolj poosebljena primitivnost, ki svoje frustracije bruha nenadzorovano in s tem povzroča nesluteno škodo.

Pogrešam več zadovoljnih žensk. Pogrešam še več pravih moških kavalirjev. Bodite glasnejši. Veste, slednji se tudi ob morebitni napaki, svoji ali tuji, znajo pošaliti, stisniti mežik in nagajivo zavihati kotiček ust navzgor. 

In razčistimo še nekaj.

Vsi SMO Bog. Vsi ljudje smo del Boga in on je del nas. Le da se nekateri ne zavedajo prave interpretacije, ki pravi, da NIHČE NI NAD NIKOMER. Zato ne igrajmo bogov in ne trosimo pametovanj.

Pokažimo malo strpnosti, če nam ni bila storjena škoda. Vsem, ki pa nočete iz lastne žugajoče kože, je pa zagotovo najboljši možni nasvet, da naredite instant tečaj teženja.

Tako boste za svoje delo morda vsaj plačani. Pa »bohlonej«.

Tjaša Ravnikar

O avtorici: Mag. Tjaša Ravnikar, predavateljica in pisateljica, ustanoviteljica Umologije , RTT terapevtka ter mediatorka na Okrožnem sodišču v Ljubljani in CSD-jih po Sloveniji. Deluje na področju medicine misli in je pobudnica novih pristopov v duševnem zdravju in osebnostnem razvoju mladih in odraslih. Trenutno poglablja svoje znanje na doktorskem študiju iz področja naravne in integrativne medicine. Pridružite se ji lahko TUKAJ, več njenih kolumen pa je na voljo TUKAJ.

Opomba: Mnenja avtorice ne odražajo nujno tudi mnenja Uredništva.