Zgodba tedna, mogoče meseca ali celo leta je zgodba okoli novomeškega kulturnika Smodeja, ki naj bi organiziral različne kulturne dogodke in potem tudi precej divje zabave. Zadeva je precej pikantna in zanimiva, saj se na družabnih omrežjih razkrivajo različne spolne prakse z mladimi dekleti, zraven pa so alkohol, droge in politika.
O konkretni zadevi vem premalo, da bi lahko resneje sodil. Si pa seveda ustvarjam mnenje glede na informacije, ki krožijo v javnosti in kolumna je ravno to, izraz osebnega pogleda na zadeve.
Avantgarda in preseganje konformnosti je eno, izkoriščanje priviligiranega položaja na škodo drugih pa nekaj povsem drugega. Mislim, da gre v tem primeru za mladeniča, ki je resno zašel. Zaradi občutka nedotakljivosti je po nepotrebnem škodil marsikateremu fantu ali dekletu na nadaljni poti v prihodnost.
Dekleta so bila prepričana, da zaradi druženja in sodelovanja pri njegovih umetniških in tudi malo malo manj umetniških dogodkih, pripadajo nekakšnemu notranjemu krogu slovenske umetnosti, pravzaprav vrhu slovenske avantgarde.
Saj pravzaprav so, le vloge niso imele take, kot bi si večinoma želele.
Vrata so mu bila očitno odprta na stežaj vsepovsod, od ljubljanske mestne uprave do Ministrstva za kulturo, njegov mentor pa je bil znani, danes že pokojni umetnik Roman Uranjek, ki je slaba dva tedna nazaj storil samomor.
Na dogodke in zabave so prihajala ugledna imena slovenske kulture in politike. Celo Luko Mesca, prvaka stranke Levica si lahko kdaj srečal tam, kar je razvidno iz vsaj enega posnetka na lokaciji Fotopub v Ljubljani.
Ko so mediji v začetku avgusta, točneje po samomoru Romana Uranjeka, začeli vtikati nos v to zadevo, se je začelo razkrivati marsikaj. Kdo vse je njegovo delovanje financiral oz. bolje rečeno, katere državne inštitucije so bile vključene v financiranje, katerim krogom je pripadal, kaj se je dogajalo na zabavah po dogodkih ipd.
Še posebej pa je zbodel v oči prav poseben fenomen. Naenkrat so se ga v javnosti vsi začeli izogibati. Stavek: “Nič nisem imel z njim,” je postal simbol celotne zgodbe in ljudi, katere je verjetno smatral vsaj za dobre znance, če že ne za prijatelje.
Kolikor mi je znano, njegovi dogodki po številu obiskovalcev niso spominjali na koncerte Rolling Stonesov. Še vedel je komaj kdo, ki ne spremlja te “scene”, kje in kdaj je kakšen dogodek.
Govoričenju o tem, da je bil skoraj marsovec na sceni, pa preprosto ne verjamem. Oče, nekoč direktor novomeške bolnišnice, naravno sodi v lokalno elito in s tem seveda tudi njegov sin.
Pa pustimo razne zgodbice o očetovih rabotah, v katere naj bi bil vključen tudi sinko, podobno kot pri zgodbicah o ljubljanskem županu. Dovolj poveden je že naravni refleks podpore in potem izgovorov, zakaj so novomeškega umetnika tako radi podpirali.
Ker so bili dogodki odprti, ker je z našega konca, ker poznam očeta ipd.
Ko se meje svobodne volje kršijo, ti pa ne ukrepaš, če si zraven, to o tebi sporoča, da si navadna p***a v najbolj sočnem pomenu te besede.
Tako to ne gre. Govorjenje, da naj se vsak briga zase, je upravičeno le toliko časa, dokler nihče nikomur nič noče. Ko se meje svobodne volje kršijo, ti pa ne ukrepaš če si zraven, to o tebi sporoča, da si navadna p***a v najbolj sočnem pomenu te besede.
Če bi bila to tvoja hči ali sestra, bi se še tako obnašal?
Sicer pa takšnega ravnanja ni težko razumeti, kar pa ga ne opravičuje.
Spomnim se, da nas je med služenjem obveznega vojaškega roka v bivši Jugoslaviji, nekega dne komandant kasarne, v poseben vod izbrane pripadnike, postrojil pred enim od paviljonov v kasarni in nas obvestil, da gremo na posebno nalogo varovanja.
Kot pripadnike enote s pravo ti. bojno municijo, nas je med nagovorom na svoj način opozoril na prav poseben vidik. Vprašal nas je: “Tovariši vojaki, kaj varuje naše kasarne?”
Odgovori, ki jih je slišal iz naših vrst, so bili v smislu: orožje, ograja, straža, tehnika ipd.
“Ne,” je dejal. “Varuje nas strah. Tiste zunaj je strah pred nami znotraj in nas znotraj je strah tistih zunaj.”
Karkoli si že mislim o omenjenem oficirju in prav veliko dobrega ne najdem, mi je poanta vseeno ostala za vse večne čase.
Strah je eno od orodij, ki je pri doseganju ciljev ves čas z nami. Tako ali drugače. Nekatere je strah uspeha, druge poraza. Ljudje se npr. mafije bojijo zaradi brutalnosti, policije in pravosodja pa zaradi moči, ki jo imata v okviru delovanja države, vseh skupaj pa, če so povezani, zaradi neomejenih možnosti popolne represije.
Slovenija je majhno okolje. Če v kakšno problematično zadevo zarežeš preveč globoko, slej kot prej urežeš tudi sebe.
Slovenija je majhno okolje. Če v kakšno problematično zadevo zarežeš preveč globoko, slej kot prej urežeš tudi sebe.
Tudi če policaj, policajka ali kriminalist, ki pride prvi v stik z žrtvijo kaznivega dejanja, ustrezno profesionalno odreagira, to še ni garancija, da bo tako tudi potem naprej skozi sistem.
Osumljeni bo igral z vsemi sredstvi in jih uporabljal na vse možne načine, da se bo zaščitil in po možnosti ustavil postopke. Pa vseeno tudi ne pozabimo, da je človek nedolžen, dokler mu krivda ni dokazana in prav je tako.
Zato si ob tem nikar ne delajmo utvar, še posebej kadar so vpletene droge. Te pa so pri takšnih zgodbah, kot je naslovna, tako ali drugače vedno zraven. S tem pa so zraven tudi finančni tokovi, odvisniki od drog, predvsem pa odvisniki od finančnih prilivov od drog.
Na policiji, na sodiščih, šolah, v gledališčih, po ministrstvih, vsepovsod. Te finančne tokove upravljajo ljudje, katerim je ravno strah orodje za vzdrževanje svoje moči in upravljanja z ljudmi.
Ljubljana se že leta in leta nahaja v vrhu lestvic mest, kjer je v odpadnih vodah največja vrednost sledov prisotnosti prepovedanih drog.
Če združimo vse doslej našteto, dobimo več ali manj sledeče: majhno okolje, kjer se ljudje tako ali drugače med seboj poznamo, odvisnost od drog ali od denarja od drog, želja po slavi in priznanju, po biti “cool” ali “kralj”, predvsem pa velik velik strah pred negovoto prihodnostjo, ki je na področju umetnosti še posebej izražen.
Je še komu nerazumljivo, zakaj doslej ni bilo prijav?
Zakaj pa Policija do danes tj. po skoraj mesecu dni kroženja naravnost ogromne količine informacij o kaznivih dejanjih v javnosti, ni opravila vsaj razgovora z osumljenim? Kaj šele kakšna hišna preiskava, zaseg telefona, računalnika ipd.?
Če se spomnim na afero Baričević oz. afero bulmastifi, ki pomeni tudi simbolni prelom z zaupanjem slovenske javnosti v pravosodje in organe pregona, potem si tudi v tem primeru ne obetam prav veliko.
Obveščanje javnosti o tem, da se zbirajo obvestila, je zgolj obveščanje javnosti o ničemer.
Kaj pa če je nedolžen?
Zanimivo, tudi v tem primeru mu cincanje organov pregona ne dela ravno usluge. On je za javnost že danes kriv. Kljub temu, da človek formalno ni kriv, dokler mu krivda ni dokazana.
Saj ne, da bi ga branil. Le povem in nikar me ne linčajte za to.
Oprostite, ampak res nič nimam in nisem imel z njim.
Edvard Kadič
Več o Edvardu Kadiču TUKAJ
Avtorske pravice: Kolumna je avtorsko delo. Reproduciranje je dovoljeno pod pogojem, da se navede vir, v elektronskih medijih obvezno s povezavo na vir.
