Padec kitajskega nepremičninskega giganta Country Garden, kakšne bodo posledice?
Gradbeni koncern Country Garden ni le največji v tem sektorju na Kitajskem, po Forbesu je celo 138. največje podjetje na celem svetu. Za Kitajsko je izjemnega gospodarskega pomena. Cene nepremičnin že dlje časa enormno rastejo, zato so ne le tisti, ki potrebujejo streho nad glavo, ampak tudi številni drugi menili, da je najbolje denar vlagati v realni sektor. Gradbeni sektor predstavlja dobrih 30 odstotkov kitajskega BDP, piše Deutsche Welle.
Toda ti časi so minili. Že pred pandemijo je bilo očitno, da se gradi preveč, zaradi ukrepov proti koroni pa je celoten nepremičninski trg utrpel hude izgube. Toda tudi po koncu pandemije kitajsko gospodarstvo ne more pridobiti zagona. Kljub temu je bil za marsikoga šok, ko je vodstvo družbe Country Garden prejšnji teden objavilo, da bo “zaradi nižjega obsega prodaje v nepremičninskem sektorju” prvih šest mesecev letošnjega leta zabeležilo izgubo nekje med 6 in 7 milijard ameriških dolarjev.
Plačilo iz prihodnosti
To pravzaprav ni prvi primer. Drugi največji kitajski gradbeni koncern Evergrande je propadel že leta 2021, na začetku koronske pandemije. “Ko je na Kitajskem izbruhnila kriza Evergrande, so se ljudje bali, da bo prizadela tudi druga gradbena podjetja. A ne Country Garden, veliko manj je izpostavljen dolgovom, kot je bil Evergrande,” pojasnjuje Alicia Garcia-Herrero. Garcia-Herrero ekonomistka za azijski trg francoske investicijske hiše NATIXIS.
Enostavno povedano, Evergrande je sledil poslovni politiki “snežnega plazu”. Projekte, na katerih je delal, je plačeval z denarjem, ki ga je prejel od projektov, ki jih je komaj nameraval narediti. Ustanovitelj tega podjetja Xu Jiayin je bil leta 2019 najbogatejši človek na Kitajskem z osebnim premoženjem v višini 34 milijard dolarjev. Toda ta “veriga sreče” se je v koroni končala. Evergrande je konec junija 2021 priznal, da dolguje bajnih 246 milijard evrov.
Koncern Country Garden ima bistveno bolj zdrav sistem financiranja svojih gradbenih projektov, a ima tudi jasno računico: “Brez nenehne rasti cen nepremičnin celoten model nepremičninskega trga ne more delovati. Tudi podjetja, kot je Country Garden, nimajo priložnost,” pojasnjuje Garcia-Herrero.
Milijon stanovanj
Še toliko bolj, ker je Country Garden kupcem obljubljal “stanovanja s petimi zvezdicami”, pa ne le prebivalcem Pekinga ali Šanghaja. Cene nepremičnin se tam še nekako držijo, ampak je bil še posebej dejaven v manjših kitajskih mestih.
“Uničujoč učinek (propada gradbenega sektorja) bo še posebej izrazit v mestih drugega ali tretjega reda velikosti, predvsem v mestih, kjer je gospodarstvo že tako v propadanju, s starajočim se prebivalstvom in množičnim odseljevanjem mladih,” je povedala Maggie Hu s katedre za nepremičninske trge in finance kitajske univerze v Hongkongu.
Uradna statistika kaže, da v 35 manjših mestih Kitajske cene nepremičnin vztrajno padajo že 17 mesecev. Country Garden ima približno milijon stanovanj, ki iščejo kupca. Malo verjetno je, da bodo kdaj prodana z dobičkom. Delničarji Country Gardena so to že začutili. Od letošnjega januarja je vrednost njegovih delnic namreč padla za 75 odstotkov, po objavi izgube pa je res postal pennystock. Padla je tudi vrednost podjetja, ki je imelo skoraj 125.000 zaposlenih, in sicer na samo 9 evrskih centov.
Da bi prihranili – ali prihranili, kaj je mogoče storiti?
Vprašanje je le, kaj bo naredil Peking. Peking nikakor ni zadovoljen, da celotno gospodarstvo države še zdaleč ne raste po pričakovanjih. In ne samo, da bi bilo težko sprejeti konec podjetja in pravo armado brezposelnih, ampak bi propad Country Gardena pomenil tudi dokončen konec politike, kjer je bil gradbeni sektor eden glavnih stebrov kitajske politike. gospodarstvo.
Sogovorniki DW imajo različna mnenja o tem, kaj bi lahko naredil Peking. Nekateri menijo, da je Country Garden “prevelik, da bi propadel” in da bo prišlo do državne intervencije. Hu medtem meni, da bi država lahko bankam pokrila izgube in državljane rešila pred propadom, vendar bi lahko tudi to podjetje postalo preteklost.
Ekonomisti pa medtem vedo, da to ni rešitev za Kitajsko, ker obstajajo primeri v preteklosti. Tako so eksplozijo cen nepremičnin v začetku devetdesetih let zabeležili tudi na Japonskem. Takrat je povprečno stanovanje v Tokiu stalo 15 letnih povprečnih plač, dokler ni strmoglavil celoten trg. Po zaslugi polovičnih rešitev so se na Japonskem začela “leta anemične rasti”, kot jih še danes imenujejo ekonomski učbeniki, na Japonskem pa bo naslednje desetletje za gospodarstvo izgubljeno.
Se bo to ponovilo na Kitajskem? Uradni Peking tega zagotovo ne želi sprejeti, a načrta za težave še ni na vidiku.
