Pandemija narcisov

ByUredništvo

5. avgusta, 2022
Tjaša RavnikarTjaša Ravnikar (Foto: osebni arhiv)

Človeka odraža in zaznamuje edinstvena potreba, da vedno najde razlage, rešitve in odgovore. Naš um, edinstveni vojak, je izurjen, da se zadevi vedno »pride do dna«, pa če nekaj v resnici razume ali ne.

Če razume, si prisluži osvobajajoč občutek nadzora in izpolnjenosti. Kadar ne razume, pa se enostavno pretvarja, da razume. Neopredeljena mapa pri njem ne obstaja. Ko bo trčil ob zadevo, ki bi se dejansko lahko umestila vanjo, bo na podlagi znanj in izkušenj, ki jih do tistega trenutka premore, naredil svojstvene zaključke in zopet to »novo zadevo« zadovoljno pospravil v mapo »urejeno«.

Pa če je zadevo umestil smotrno ali ne. To ni več njegova naloga. Svoje je opravil. Rešitev oziroma odgovor je našel, pravilnost pa naj ugotavlja kdo drug. Če kaj, smo se torej dobro naučili vse razstavljati na prafaktorje, vsemu in vsakomur najti definicijo ter ime.

In kaj bi lahko tega vojaka bolj jezilo kot novosti in drugačnost? Ustvarjanje novih predalčkov v umu je naporno delo. Pa vendar neizogibno, saj neprestano spoznavamo nekaj novega ali drugačnega, kar se ne ujema z ničimer, kar smo morda (s)poznali do sedaj ali – pozor – kar bi se ujemalo z našimi do sedaj usvojenimi znanji, izkušnjami in PRIČAKOVANJI.

Nebodigatreba je marsikdaj že zgolj novo in potrebno znanje, ki ga moramo usvojiti, kaj šele, ko moramo popredalčkati nekaj, kar najraje ne bi. Nekaj, česar ne maramo, kar nam ni »blizu« in kar nam ni všeč.

Človekova potreba po odgovorih je seveda v nas. Pustimo ob strani, koliko je prirojena in koliko priučena. Menda se človek od nekdaj sprašuje, kdo je, kam potuje in kaj je namen njegovega potovanja.

Morda bomo nekoč ugotovili, da je, KDO SEM,eno najbolj nesmiselnih vprašanj, kar si jih človek lahko zastavlja. Morda enostavno zato, ker človeku za časa življenja nekateri odgovori niso namenjeni in je prav to neznanje razlog, da lahko živi. Morda zato, ker najverjetneje odgovor presega naše sicer izjemne umske zmogljivosti.

Ali pa zato, ker nanj odgovora ni in bi nas spoznanje, da smo nič, ki prihaja od nikjer, razblinil v prah. Morda pa zgolj zato, ker odgovor zaradi svoje neoprijemljivosti enostavno ni mogoč. Namreč, če na eni strani upoštevamo dejstvo, da se človek skozi življenje neprestano in popolnoma fizično in psihično spreminja v postavkah, ki so njemu lastne, in da so na drugi strani konstanta zgolj tiste, ki so vsem ljudem skupne … 

Kako naj se potem točno, določeno,dokončno in edinstveno opredelimo ter definiramo? Lahko se zgolj opišemo. In še ta opis moramo vsakokrat, ko se po njem vprašamo, spremeniti, prirediti, popraviti in obnoviti. Seveda skladno z obdobjem, v katerem se izprašujemo, in s tem, kar mi v njem smo.

Sebe opišemo težje kot druge. Če smo popolnoma iskreni, najverjetneje zato, ker ob samoopisu skrbno tehtamo vsako besedo in se sproti bolj ali manj zavedno sprašujemo, ali bo opis dovolj dober, lep in prijeten za tuja ušesa. Ne samo tuja, tudi za svoja/lastna.

Prav nasprotno pa nam mnogo manj preglavic povzroča naloga, da opišemo nekoga drugega. Takrat besede stečejo lažje in hitreje, hitro pa tudi zaidejo na siva območja etiketiranja, sodb, oznak in diagnoz.

Ena takšnih je veliki trend in veliko odkritje vseh narcisov in njihovih rumenih odtenkov. Ti narcisi nam skačejo prav iz vseh lukenj in kotov, in ne morem si kaj, da se ne vprašam, od kod, hudiča, so se vsi kar naenkrat vzeli in kje so se pravzaprav do zdaj vsi tako dobro skrivali.

Iz dobesedno nič so naenkrat postali tako popularni, da so krivi za vse in vsakogar. Skorajda vsakdo, ki me obišče, s seboj že prinese odgovor, rešitev in naštudirano teorijo te novodobne »rumene« bolezni.

Nekateri se celo v grozi sprašujejo, ali so to oni sami, velika večina pa v dobrodušno širokih opisih te »bolezni« prepozna marsikoga. Svojega partnerja, starša, sodelavca, šefa, prijatelja, otroka itd. Videti je, da prav nihče ni imun na to moderno tegobo.

Ko strankam predstavim neumnost teh novodobnih etiket in diagnoz, ko širimo miselne okvirje in usvajamo zavedanje, da je etiketiranje prav toliko nevarno kot koristno, mi kar nekaj njih na glas in iskreno odvrne resnico.

Ta je morda malce boleča, na prvo žogo nenavadna, zagotovo pa vredna razmisleka, in sicer da je ta diagnoza narcisa nekoga drugega bolj namenjena njim samim kot njemu. Če zapišem še enkrat in malo drugače: diagnoza narcis je ključna za tiste, ki je ne nosijo. Hkrati se po večini tudi le »ne diagnosticirani« z njo ukvarjajo.

Hm. Začutite morda pridih nenavadnosti, ko razpredamo o tej temi?

Pa vendar vem. Vem in razumem, kaj mi stranke sporočajo. Mnogo lažje je sprejeti odločitve in narediti korake, če imamo »zaledje« zunanjega vira/izvora, ki nam pomaga ustvariti nove predalčke in vsebine. Takšne, ki nas bodo podprle v smereh in namenih, za katere zgolj čutimo, da jih moramo ubrati. Nismo pa še našli ničesar oprijemljivega, na kar bi lahko bili varnostno »pripeti«. Saj veste, za vsak primer.

Pravzaprav so te moderne diagnoze nadvse priročne. Če mora človek vsaj nekaj časa nabirati znanja in izkušnje, da nekaj »popredalčka« v svojem umu, one ponujajože ustvarjen predal takoj zdaj.

Če pokličete v naslednjih petih minutah, vam ga predajo popolnoma opremljenega in zapolnjenega z vso pripadajočo vsebino, in čepriporočite predal še nekomu, vam podari točna in učinkovita navodila, kako in kampredal na vaši podstrehi umestiti. Pet korakov, »kako se znebiti narcisa v vašem življenju«, je pa napotek, ki ga prejmete kot darilo ob nakupu. Priročno, da je kaj. Še posebej, če slišimo tisto, kar smo želeli slišati. Ne, ne. To niste vi. Oni. Oni so problem. Vi ste dober človek.

Najverjetneje nas bo v prihodnosti kup diagnoz, ki ne izpustijo izmed svojih vrstic več prav nikogar, privedlo do razmisleka o njihovi smiselnosti. Morda bomo ugotavljali, dase srečujemo s pandemijo narcisov in da pandemija ni več pandemija, če se je prikradla v vse pore družbe in normalno zaživela v vseh kotičkih tega sveta. Potem je to le še novo stanje. Novi svet. Nov način bivanja, sprejemanja in mišljenja. 

In čeprav bodo nekoč v prihodnosti postale narcise, narcisi in podobne cvetke nova realnost in normalnost, še vedno ne morem mimo pomisleka, da je vse, opisano kotnovo, v resnici še vedno staro. Takšno, kot je bilo nekoč, samo da je bilo včasih samovšečno, nasilno in kronično prešuštno. Pa je danes narcistično. Kaj pa vemo, morda pa ni vsako novo znanje res novo. Morda je le vedno isto sr***, samo drugo pakiranje. Zagotovo vredno razmisleka in ponovnega procesa predalčkanja in »mapiranja« uma. Zadevi bo namreč treba »priti do dna«.

Tjaša Ravnikar

O avtorici: Mag. Tjaša Ravnikar, predavateljica in pisateljica, ustanoviteljica Umologije , RTT terapevtka ter mediatorka na Okrožnem sodišču v Ljubljani in CSD-jih po Sloveniji. Deluje na področju medicine misli in je pobudnica novih pristopov v duševnem zdravju in osebnostnem razvoju mladih in odraslih. Trenutno poglablja svoje znanje na doktorskem študiju iz področja naravne in integrativne medicine. Pridružite se ji lahko TUKAJ

Opomba: Mnenja avtorice ne odražajo nujno tudi mnenja Uredništva