Paradoks potovanja skozi čas: znanstvenik trdi, da je našel rešitev
Eden najstarejših in najbolj znanih paradoksov, ki spremljajo idejo potovanja skozi čas, je tako imenovani “paradoks dedka.” Gre za teoretično vprašanje, ki svari pred spremembami v preteklosti, ki bi lahko prekinile časovnico in preprečile prihodnje dogodke. Vendar fizik Lorenzo Gavassino trdi, da ta paradoks morda sploh ni mogoč.
“Če se vrnem v preteklost in ubijem svojega dedka, bom sploh kdaj obstajal?” Ta dilema je v središču paradoksa dedka, ki postavlja vprašanje o posledicah sprememb v preteklosti na prihodnost. Gavassino, raziskovalec z Univerze Vanderbilt, v svoji novi študiji, objavljeni v reviji Classical and Quantum Gravity, ponuja drugačen pogled. Njegova teza temelji na zakonih fizike, ki naj bi preprečevali, da bi bile morebitne spremembe v preteklosti trajne.
Ključni pojmi: entropija, časovne krivulje in kvantna fizika
Osrednja ideja Gavassinovega prispevka je povezana z entropijo, ki jo lahko razumemo kot stopnjo nereda v sistemu. Fizikalni zakoni narekujejo, da se entropija s časom povečuje. Proces, znan tudi kot “puščica časa,” določa smer, v katero se čas premika. Gavassino trdi, da je povečanje entropije edini zakon fizike, ki ločuje preteklost od prihodnosti.
Drugi ključni koncept so zaprte časovne krivulje (CTC). Te hipotetične strukture, ki izhajajo iz Einsteinove splošne teorije relativnosti, opisujejo situacije, kjer se čas in prostor ukrivljata do te mere, da se čas lahko premika v krogu, navaja Popular Mechanics. Ena od ključnih težav teh krivulj pa je vprašanje, kako vplivajo na entropijo. Če čas teče nazaj, bi se morala entropija zmanjšati, kar pa je v nasprotju z zakoni fizike.
Tretji koncept, ki ga Gavassino vključuje v svojo razlago, je kvantna fizika. Kvantno kraljestvo sledi načelu samokonsistentnosti, ki določa, da se zgodijo samo tisti dogodki, kjer je vse skladno. Gavassino trdi, da to načelo preprečuje, da bi kakršne koli spremembe v preteklosti imele trajne posledice.
Teoretične posledice in omejitve
Gavassino v svojem delu zaključuje, da CTC ne bi delovale kot neprekinjene zanke, temveč kot dva polkroga z najmanjšo in največjo entropijo. V praksi bi to pomenilo, da bi paradoksi, kot je paradoks dedka, izgubili svojo veljavnost. Na primer, fizični zakoni bi preprečili, da bi posameznik ubil svojega dedka, saj bi njegovo lastno bivanje predstavljalo omejevalni dejavnik.
Vse pa temelji na obstoju CTC, ki so trenutno le hipotetični koncept. Gavassino v svoji študiji ne trdi, da CTC dejansko obstajajo, temveč ponuja razlago, kako bi lahko teoretično delovale brez kršenja zakonov fizike.
Gavassinove ugotovitve odpirajo nova vprašanja o naravi časa, entropije in kvantne fizike. Med možnimi posledicami omenja spremembe, kot so spontani izbris spomina, nemogoče srečanje s samim seboj iz preteklosti in posebne omejitve, ki bi veljale za časovne popotnike. Vendar raziskava ostaja v teoretičnem okviru, saj trenutno še ne razumemo vseh zakonov, ki bi lahko omogočili potovanje skozi čas.
Študija ponuja zanimive smernice za prihodnje raziskave in razprave, vendar je jasno, da smo od morebitne praktične izvedbe potovanja skozi čas še daleč.
Portal24; Foto: Pixabay