Partija, potrditvena zmota in uporabni idiot
Moj nedavni zapis na omrežju X, v katerem sem poudaril pomen spremljanja serije “Partija” (HRT1) kot del splošne izobrazbe, je sprožil številne odzive. Na moje presenečenje tudi negativne. Namen objave je bilo opozoriti, da je široko razumevanje zgodovine bistveno za objektivno presojo. Tudi, če nam ni všeč.
Serija prikazuje, kako si je Komunistična partija Jugoslavije (KPJ) prek propagande, kontroliranega izobraževanja in terorja gradila podobo edine zaščitnice delavstva in obrambe pred “sovražniki države”. Nedavne izjave poslanca Lenarta Žavbija med komemoracijo na Sv. Urhu pri Ljubljani, o “neonacistih med poslanci” in o partizanih kot “svetnikih”, nam jasno kažejo, kako zelo je bila KPJ uspešna.
Polarizacija in ideološke delitve še naprej (uspešno!?) obremenjujejo slovensko družbo tudi l. 2024. Razpihovanje sovražnosti z verjetnimi znaki kaznivega dejanja po 297. členu Kazenskega zakonika, brez ustreznih sankcij, naravno vodi v prelivanje krvi. V tem kontekstu se posebej izrazito pojavljata tudi dva koncepta, potrditvena zmota in “uporabni idiot”.
Kdor javno spodbuja ali razpihuje sovraštvo, nasilje ali nestrpnost, ki temelji na narodnostni, rasni, verski ali etnični pripadnosti, spolu, barvi kože, poreklu, premoženjskem stanju, izobrazbi, družbenem položaju, političnem ali drugem prepričanju, invalidnosti, spolni usmerjenosti ali katerikoli drugi osebni okoliščini, in je dejanje storjeno na način, ki lahko ogrozi ali moti javni red in mir, ali z uporabo grožnje, zmerjanja ali žalitev, se kaznuje z zaporom do dveh let. [Kazenski zakonik, 297. člen, 1. odstavek]
Potrditvena zmota kot dediščina zgodovinskega razkola
Potrditvena zmota opisuje težnjo, da človek informacije selektivno sprejema ali zavrača glede na svoje že obstoječe poglede. V obdobju KPJ, ki ga opisuje uvodoma omenjena serija “Partija”, je ta vrojena človeška zmota igrala ključno vlogo. S pomočjo propagande in izobraževanja, podvrženega strogemu nadzoru, je partija vzdrževala podobo edine resnične zaščitnice naroda. Tako je ustvarjala lažen občutek legitimnosti. Vse, kar ji ni ustrezalo, je bilo označeno za izdajstvo ali “sovražnike ljudstva”. To je onemogočalo kritično presojo in odprto razpravo. Bilo je kaznivo in kazni so bile hude, tudi najhujše tj. usmrtitev.
Potrditvena zmota opisuje težnjo posameznika, da informacije selektivno sprejema ali zavrača glede na njegove že obstoječe poglede.
Tako še danes del ljudi vidi izjave poslanca Lenarta Žavbija o “neonacistih v Državnem zboru” in prihajajoči “poslednji bitki”, kot pogumno opozarjanje na nevarnosti. Človek težko verjame, da je takšno neodgovorno blebetanje 75 let po drugi svetovni vojni sploh mogoče. Ampak je! Za povrh ti isti ljudje, ki nasprotnikom s tako lahkoto očitajo ideološko obremenjenost, paradirajo naokoli v vojaških uniformah iz II. svet. vojne in zaviti v rdeče komunistične zastave častijo sistem, ki je za svojo vzpostavitev pobil na desettisoče svojih sodržavljanov, čez 50 let pa se je sesul sam vase. To večinoma počnejo seveda načrtno, saj si s tem vzdržujejo privilegije. A o tem kdaj drugič.
Fenomen “uporabnih idiotov” v kontekstu slovenske zgodovine
V Sloveniji so po drugi svetovni vojni intelektualce in izobražence, ki jim partija ni bila izbira, označevali kot sovražnike države. Mnoge so zato zaprli, nekatere tudi ubili. Tisti, ki so preživeli in sledili partijski liniji, so prispevali k ohranjanju totalitarnega sistema s tem, da niso javno dvomili o njegovih metodah ali ciljih.
Izraz “uporabni idiot” opisuje posameznika, ki brez kančka dvoma v svoja prepričanja (in sistem) podpira neko (politično) idejo.
Ti poboji inteligence imajo daljnosežne posledice za slovensko družbo. Izguba neodvisno mislečih intelektualcev je prekinila kontinuiteto intelektualnega in kulturnega razvoja naroda. To je ustvarilo vrzel v kritičnem mišljenju in akademski svobodi. Prav ta vrzel pa vpliva na to, kako danes dojemamo pojme, kot so demokracija, svoboda govora in pravica do drugačnega mnenja. Ljudje so bili skozi leta vajeni brezpogojno slediti partijski liniji. To je vplivalo na sposobnost posameznikov za kritično presojo in zmožnost sprejemanja drugačnih mnenj.
Poboj neodvisno mislečih intelektualcev prekine kontinuiteto intelektualnega in kulturnega razvoja. To ustvari vrzel v kritičnem mišljenju in akademski svobodi, kar vpliva na naše razumevanje zgodovine.
Slovenska družba v primežu povojne dediščine
Povojni poboji slovenskih intelektualcev so v narod vcepili strah pred izražanjem drugačnih pogledov in zmanjšali moč kritične misli. Posledično je danes velik del ljudi ujet v mentaliteto “mi proti njim”. Zgodovinske delitve so tako še vedno žive in napajajo politični prostor. Potrditvena zmota in fenomen “uporabnega idiota” sta v takem okolju še izrazitejša. Ljudje namreč selektivno zbirajo informacije in s tem še krepijo obstoječe delitve.
Izguba neodvisne inteligence je za narod globoka rana, ki jo lahko zacelimo le z zavestnim trudom po preseganju ideoloških delitev.
Izguba neodvisne inteligence je za narod globoka rana, ki jo lahko zacelimo le z zavestnim trudom po preseganju ideoloških delitev. Potrebujemo odprt dialog in pripravljenost na samorefleksijo. Naša prihodnost, kot prihodnost naroda, temelji na sposobnosti preseganja zgodovinskih bremen. To pomeni, da se moramo iz preteklosti nekaj naučiti.
Pot k preseganju delitev
Za zdravo demokracijo je ključno, da se zavemo vpliva potrditvene zmote in ne zapademo v vlogo “uporabnega idiota”. To pomeni, da moramo preseči delitve, ki izhajajo iz nepopolnega in pristranskega dojemanja zgodovine. Serija “Partija” nam npr. omogoča dodaten vpogled v zgodovino, ki ima konkretne posledice za našo sedanjost.
Ne smemo dopustiti, da nas zgodovinske delitve zavedejo v enoumje in podrejanje. Moramo gojiti sposobnost soočanja z različnimi stališči. Predvsem za preseganje tistih prepričanj, ki priročno potrjujejo naše poglede. Le tako bomo preprečili ponovitev zgodovinskih napak in ustvarili prihodnost, kjer bodo temeljne vrednote demokracije postavljene nad ideološke preference.
