Pasti zijala ali pristopiti?
Je že prav tako, da se vedno znajdem v središču nadvse zanimivih situacij. Saj veste, pravijo, da k sebi kličemo dogodke, ki so uravnani po nas. No, smo izjeme, ki potrjujemo pravila.
Celo glede na to, kako malo sem naokrog, imam res srečo, da me najdejo situacije, kjer lahko prispevam s svojim znanjem in predvsem s konjskim potrpljenjem.
Ravno zadnjič sem predavala na temo človečnosti. Ob tem sem narisala kvadrat in tako ponazorila povedano. Namreč, da je znotraj kvadrata sistem.
So pravila, določila, usmeritve, dogovori in navodila. Zunaj, vse okoli in izven kvadrata pa je neotipljivo. Nepredstavljivo in neopisljivo. Vse, kar je težko merljivo. Vse, kar je subjektivno. Recimo temu človečnost.
Naloga kvadrata je, da trdno vzdržuje meje, ki določajo, kaj je zunaj in kaj znotraj njega. Na ta način namreč lahko hkrati zagotavlja, da se v njem najdejo na primer tudi varnost, predvidljivost ter zgolj možnost enakosti in enakovrednosti. In če se po eni strani še tako močno trudimo, da bi ta kvadrat postajal čedalje bolj prepusten in tako prinesel na vsa toga in stroga področja malo več »človeškosti«, po drugi strani postaja še bolj trden.
Kako je to videti v praksi?
Tako, da stojiš na blagajni švedskega proizvajalca pohištva, ko priteče gospa, ki iz trgovine nujno hiti brez nakupa. Prodajalka jo zaustavi ter jo preusmeri drugam, da tukaj ne more ven. Da ni prehoda brez nakupa.
Nemudoma sem po obnašanju gospe prepoznala, da je sredi paničnega napada. Doživljala je napad anksioznosti, začelo jo je dušiti, lovila je sapo. Malo od teka skozi trgovino, malo od napada.
Gospa se je seveda v napadu panike začela nenadzorovano dreti, da »mora ven, mora ven, mora nujno ven«. Bolj, ko se je trudila priti ven, bolj so ji dopovedovali, da mora ven pri izhodu številka ta pa ta.
Na drugi strani so se tudi že začeli zbirati varnostniki, gospa pa je že prešla v kričanje, »kako naj pride ven iz te ku***ve …«.
Skorajda filmski prizor bi lahko rekli, mene pa je ganilo zgolj eno. Gospa je več kot očitno v izjemni stiski in vsem na očeh doživela napad panike. To, da ji ni pomagal nihče, je še najmanj. Preden mi je uspelo odložiti vse iz rok in pristopiti, je že tekla naprej.
Kmalu ji je uspelo najti izhod in iskreno sem si oddahnila zanjo. Ampak drugi? Drugi so gledali. Pasli zijala. Se zgražali. Kako hladno so jo preusmerjali in ji prepovedali narediti tiste tri korake, ki so bili najbližje izhodu. Ne, morala je še en krog. Ker so taka pravila. Ker je tak sistem.
Razumete? Kje je tu človečnost? Razumevanje in čutenje? Kje je: »Ja, gospa, seveda. Kar počasi, vse je o. k., izvolite, prosim. Ste dobro ali vam lahko kakorkoli pomagam?« Ne. Le na glas so jo vsi komentirali. Najbolj glasno seveda zaposleni. Se zgražali, zasmehovali.
»Hja, si moreš misliti, kar takole je ven padla? Kaj pa ona misli, da bo šla kar tukaj ven? A si ti videla to? A si slišala, kako se je drla? Ne moreš verjeti.«
Ja, lahko verjamem. Lahko verjamem, da se je najlažje dvigniti na račun tuje stiske. Lahko verjamem, da kronično trpimo za pomanjkanjem človečnosti, ker je treba slepo uporabljati navodila in seveda skrbeti za lastno rit. Verjamem, da je izziv pomisliti, kako je nekomu drugemu in verjeti, da si ne izmišljuje, temveč resno trpi. Tudi če je na pogled zdrav in urejen.
Ali pa zadnjič na pošti. Gospod se je malo izgubil. Vstopila sem in čakala, da pridem na vrsto, ko sta se z zaposleno že prerekala. Vztrajno jo je spraševal, kje je njegov denar in zakaj ni dobil nič nazaj, ona pa je že vsa naveličana zavijala z očmi, mu trdila, da mu je že desetkrat povedala in da naj »spoka«.
Že na pogled in po hitri oceni gospoda mi je bilo jasno, da tega ne počne nalašč. Da si ni vzel pet minut časa iz dolgočasja in se prišel norčevat iz gospodične na blagajni. Morda bi to lahko prepoznala tudi sama. Morda ne.
Nikoli ne obsojam. Razumem, da smo vsi obremenjeni in da nimamo vedno volje na dolgo in široko kaj razlagati, miriti, zagotavljati in podobno. Včasih poči. Vse razumem. Ampak če si bomo to dovolili, bo pokalo povsod in preraslo vse meje zdravega okusa. Tega si enostavno ne smemo dovoliti.
Treba je najti to svojo človečnost in se potruditi. Ko sta tokrat zaposleni pred vsemi drugimi obiskovalci začeli na glas in med seboj opravljati gospoda kar pred njim samim, kot da ga ni, sem imela tudi sama dovolj.
Vmešala sem se v dogajanje, zaokrožila osoren nastop zaposlene in pomirila gospoda. Veste, ta starejši občan je le potreboval obrazložitev računa, zakaj nekih postavk ni bilo navedenih in zakaj je vseeno dobil nazaj samo nekaj drobiža.
Pozabil je, da je plačal položnice in jih skorajda nezavedno vtaknil v denarnico. Potrebovala sva zgolj tri minute, da sva razrešila dilemo. Pa saj ni pomembno. Morda mu je tudi že malo nagajal spomin in to je lahko precej nerodno.
Ampak … tri minute. Hvaležno se je zahvalil, še malo okrcal gospodično za blagajno in odšel.
Prehitro sodimo. Premalo si vzamemo časa. Slepo sledimo navodilom in vase zaverovano verjamemo v svoj prav. Če verjamete ali ne, razumem stališča prav vseh vpletenih v opisanih prigodah. Poznam vse tiste, ki »jim tega za ta denar ni treba prenašati«.
Tudi tiste, ki »imajo dovolj svojega sranja in ne potrebujejo še tujega«. Ampak, ko se to spari s »poglej, tako to je in jaz se s tabo ne bom ukvarjal/a, ker to ni moj problem« trčimo ob nevarnost. Ja. To je naš problem.
To je vaš problem. Pomanjkanje človeškosti je v prvi vrsti problem in ne lepo zapakiran »izziv«. In vaš problem bo še večji, če ne boste zdaj obdelali svojega okvirja in vanj, kakor veste in znate, spustili več človečnosti.
Ker ste lahko jutri vi ali vaši ljubi tisti, ki vas bodo ob težki stiski zasmehovali na poti iz trgovine ali vas »freh« in vzvišeno odganjali s pošte kot starega in neumnega norca.
Tjaša Ravnikar
O avtorici: Mag. Tjaša Ravnikar, predavateljica in pisateljica, ustanoviteljica Umologije , RTT terapevtka ter mediatorka na Okrožnem sodišču v Ljubljani in CSD-jih po Sloveniji. Deluje na področju medicine misli in je pobudnica novih pristopov v duševnem zdravju in osebnostnem razvoju mladih in odraslih. Trenutno poglablja svoje znanje na doktorskem študiju iz področja naravne in integrativne medicine. Pridružite se ji lahko TUKAJ, več njenih kolumen pa je na voljo TUKAJ.
Opomba: Mnenja avtorice ne odražajo nujno tudi mnenja Uredništva.
