Iz domovine znamenite paelle prihajajo opozorila o ogroženi kulinarični in kmetijski dediščini. Medtem ko se jed s stoletno tradicijo pripravlja z značilnim kratkozrnatim rižem, ki uspeva v močvirjih okoli Valencije, na španskem trgu narašča delež uvoženega riža, ki ni ustrezno označen in se pogosto prodaja kot lokalni. Pridelovalci zato zahtevajo strožjo sledljivost in jasnejše označevanje izvora, poroča portal Euractiv.
Priprava tradicionalne valencijske paelle se začne z oljčnim oljem, zapečenimi kosi piščanca ali zajca in barvito zelenjavno osnovo, ki vključuje nariban paradižnik, žafran in papriko. Ključno vlogo ima nato riž, ki mora v ponvi vreti brez mešanja in razviti značilno zapečeno plast – tako imenovani socarrat.
A prav ta korak vse pogosteje razočara. Kot opozarjajo lokalni pridelovalci, je razlog pogosto napačna izbira riža. Nando Durá, valencijski kmet in priljubljen spletni komentator, poudarja, da številne španske blagovne znamke prodajajo riž neznanega porekla, ki ni primeren za pripravo tradicionalne jedi. „Ko sem začel objavljati videoposnetke, v katerih opozarjam na to, so se ljudje začeli spraševati, zakaj jim paella ne uspe,“ je dejal.
Mešanje porekla in neustrezna pravila EU
Valencijski riž se od drugih razlikuje po obliki, vsebnosti škroba in specifični odzivnosti pri kuhanju. „Na prvi pogled morda ni očitne razlike med zrnjem iz Azije in tistim iz Valencije,“ po navajanju Euractiv pravi Miguel Minguet, predsednik delovne skupine za riž pri evropskem združenju Copa-Cogeca. „A ko ju skuhaš, so razlike jasne.“
Po njegovih besedah številni proizvajalci mešajo uvožen in lokalni riž, pri čemer se sklicujejo na pravila EU, ki določajo, da mora biti na embalaži navedena le država, kjer je bil izdelek nazadnje predelan – ne pa tudi pridelan. Tako se lahko riž, predelan v Španiji, prodaja kot „pakirano v Valencii“, čeprav izvira iz povsem drugega konca sveta.
Sporna trgovinska politika in neučinkovit nadzor
Kritike letijo tudi na evropski sistem trgovinskih preferencialov GSP, ki določenim državam v razvoju, kot sta Mjanmar in Kambodža, omogoča izvoz riža v EU brez carin, navaja Euractiv. Čeprav je EU leta 2019 začasno ukinila ugodnosti za dolgozrnati riž, se uvoz iz teh držav po podatkih organizacije Farm Europe letos znova povečuje – za kar 13 odstotkov v primerjavi z enakim obdobjem lani.
Evropski parlament že dolgo poziva k uvedbi samodejne zaščitne klavzule, ki bi omogočila začasno omejitev uvoza ob škodi za evropske proizvajalce. Španski poslanec Gabriel Mato je za Euractiv dejal, da podpira dansko pobudo za sklenitev dogovora med državami članicami. „Želimo si odprto trgovinsko politiko – a tudi pravično,“ je poudaril.
Zaskrbljenost deli tudi evropski poslanec Vicent Marzà, prav tako iz Valencie, ki se zavzema za obvezno označevanje porekla riža, pregled uporabe pesticidov in uskladitev standardov z drugimi živili. „To je oblika nelojalne konkurence, ki ogroža naše podeželje,“ opozarja.
Tveganje iz Latinske Amerike in prihodnost valencijskega riža
Poleg Azije so v ospredju tudi nove nevarnosti iz Latinske Amerike. Po besedah Durája bi lahko države članice skupine Mercosur, zlasti Argentina in Urugvaj, ob morebitnih novih trgovinskih sporazumih EU, postale resni tekmeci.
Minguet dodaja, da nekateri že eksperimentirajo z gojenjem španskih sort riža v Južni Ameriki. „Če jim to uspe, bo ogrožena naša edinstvena niša,“ pravi. „Ne moremo se kosati s ceno in uporabo pesticidov, ki so tam dovoljeni.“
Zahteve za jasnejše označevanje in zaščito tradicije
Medtem ko potrošniki v trgovinah pogosto posežejo po embalaži s podobami tradicionalne Valencije, kot so falleras v narodnih nošah, pogosto ne vedo, da je vsebina vrečke morda pridelana povsem drugje. „Edini zanesljiv način, da veste, da gre za valencijski riž, je, če ima pečat zaščitene označbe porekla,“ pravi Durá. A tudi takrat je embalaža lahko zavajajoče podobna.
Španske poslanke Evropskega parlamenta so Komisijo že pozvale, naj pojasni, zakaj za riž še vedno ne velja obvezno označevanje porekla – medtem ko to velja za številna druga osnovna živila.
Za pridelovalce, ki spoštujejo stroga evropska pravila, pa je ključno predvsem eno: prepoznavnost kakovosti. „Naš riž je boljši za okolje in za potrošnika,“ pravi Minguet. „Če pa ljudem ne moremo pomagati prepoznati razlike, kako naj potem ohranimo njegovo vrednost?“
Foto: Vecteezy
