Danes smo marsikaj pomembnega naredili za nepomembno in obratno. Mnogo stvari, ki so nepomembne, smo naredili pomembne. Včasih se mi zdi, da je človek od vseh presežkov in možnosti izbire že tako obremenjen, da je postal izgubljen in zaslepljen.
Stare resnice oblačimo v moderne načine podajanja. Stare zmesi pakiramo v bolj všečne embalaže. No, če imamo srečo, naletimo na »staro« zmes.
Novejše so menda bistveno bolj ne zdrave in vprašljivo varne. Še vedno pa ni nikjer vidnejšega in učinkovitega napredka na področjih, ki ljudi še vedno »žulijo«. Zdi se mi nepredstavljivo, kako smo lahko tako pomembni in napredni, pa še vedno se pustimo prevarati na enak način kot pred desetletji.
Ljudje na primer še vedno iščejo preproste rešitve za izgubo telesne teže. Še vedno plačujejo nove in nove oblike hitrih in modernih vadb, poslušajo »instant« nastale nutricioniste, ki povedo, koliko borovnic pojesti hkrati, da bo učinek večji. Še vedno kupujejo takšne in drugačne pripravke, ki preko noči razgradijo v več letih nabrano maščobo.
Tudi tistih, ki vam razlagajo, da jeste svoja čustva, ne manjka. Enako je na ljubezenskem področju, kjer so pravzaprav že vsi postali trenerji dolgih in uspešnih zvez. Pa mirovniki. Takšni in drugačni »prevodniki«. Ne vem več, zakaj sploh še imamo šole, saj imamo že vsa predavanja in mini tečaje on line. Lahko smo vizažist, kuhar, fitnes trener in terapevt za otroke. Vse v enem.
Najbolje, da bi si še sami izdelovali nakit, se frizirali, postavljali diagnoze, zdravili pod imeni tujih prebojnikov, učili ljudi marketinga. Pa poslovanja v živo in on line.
Pri nekaterih temah in področjih se vprašam, KAJ se posreduje, pri mnogo njih, KDO jih posreduje. Do kam vodi večopravilnost posameznika? Več kot ene žlice ni možno hkrati nesti v usta. Morda mi bo kdo tu odgovoril, da je pa lahko na eni žlici več različnih živil v manjših odmerkih, ki jih lahko nato stlačimo v usta. In če smo že ravno pri ustih. Če nam ne vrta po zobeh nekdo, ki je opravil tečaj, nam lahko po umu vrta nekdo, ki ga je? Lahko vam zagotovim, da je področje človeške psihe eno ogromno polje »nategov«.
Pravzaprav je na vseh področjih enako. Instant rešitve se iščejo bolj kot kadarkoli prej, hkrati pa je vse manj potrpljenja in vztrajnosti. Pa so nas lepo učili, da se »brez nuje še čevelj ne obuje«.
A kaj, ko so danes čevlji že na ježke, pa tudi taki, ki jih lahko le nataknemo. Seveda je potem le korak do tega, da nas kup nasmejanih obrazov z vseh strani prepričuje, da je vse mogoče! Še malo, pa bomo lahko otroku telepatsko zavezali čevelj, ko se mu bodo med igro na šolskem dvorišču odvezale vezalke.
In vsi jim kar slepo zaupajo in se veselijo rezultatov. Pa čeprav ne preverijo, ali jim je to že uspelo. Ne vem, morda pa samo jaz še vedno vidim ljudi, ki se soočajo z izzivi prekomerne telesne teže, ljudi, ki še vedno kadijo, ljudi, ki se soočajo z ljubezenskimi težavami, ljudi, ki imajo fizične in psihične zdravstvene težave, ljudi, ki še vedno »ne znajo« s svojimi otroki itd.
Pa s tem ni nič narobe. Pravim samo, da če bi bilo vse res, kar vam prodajajo, bi se vse tegobe človeka in sveta z danes do jutri čarobno razblinile.
Človek rad verjame. Človek slepo zaupa. Ampak samo tistemu in tisto, kar mu ustreza. Kar mu ustreza. Kar poboža njegovo dušo in prikima njegovim mislim. Pa čeprav lažno, pomanjkljivo in pristransko. Zakaj je človek tako zlahka slep in zaveden?
Obilo informacij, ki si močno nasprotujejo, in to celo s strani strokovnjakov enakega področja, je povzročilo predvsem eno. Nič. Nič ni povzročilo. Vsaj ne v tako velikem obsegu, kot bi moralo. Skrajni čas je, da bi ljudje začeli verjeti in zaupati sebi. Pa je za to potrebno kar nekaj dela, truda, vztrajnosti in doslednosti. Da si vrnemo »zdravo pamet«, ki ji rečemo intuicija.
Potrebni sta volja in odločenost. Potrebno je kritično mišljenje in dovolj pregleda nad dogajanjem. Potrebna je širina, ki pa je ne dobimo doma pred televizijo, še manj pred spremljanjem vedno znova enakih novic in reklam na zaslonih. Niti je ne dobimo med policami v trgovini niti med ugotavljanjem, ali bo danes za večerjo poleg ocvrtega sira tudi pomfrit ali samo tatarska omaka. In kruh.
Širini bližje smo zagotovo s knjigo v roki. Takrat, ko se ustavimo in zazremo v zelenje v svoji bližini. Takrat, ko obsedemo v tišini. Takrat, ko se odločimo opazovati okolico. Takrat, ko vadimo neodzivnost in ne obsojamo, kar bi sicer hitro naredili. Takrat, ko namesto »ja« rečemo »ne« in obratno. Takrat, ko naredimo nekaj drugače, kot smo vajeni. Takrat, ko preizkusimo nekaj novega.
Ko vpeljemo nov ritual. Ko se pogovorimo sami s seboj. Ko si vzamemo več časa za nekaj, za kar ga nikoli nismo imeli. Takrat, ko bomo podvomili o tistem, v kar že od nekdaj verjamemo. Takrat, ko ne bomo več imeli in hranili stvari za posebne priložnosti. Takrat, ko si bomo poskusili predstavljati, kako je v tujih čevljih. Takrat, ko si bomo drznili pomisliti, da ne vemo vsega in da nismo najbolj pametni. Takrat, ko bomo doumeli, da to ni nihče od nas. Takrat, ko bomo prepoznali misel, ki nas najpogosteje ovira pri vsem naštetem in se soočili z njo.
Vsem okoli sebe vztrajno zatrjujem, da je življenje čudovito. Da se v skladu z našimi prepričanji dogajajo spremembe in da smo ljudje ob unificirani viziji lahko brezmejen generator energije, ki dela čudeže. Hkrati se tudi zavedam, da sta človek in življenje skrivnost.
Skrivnost, ki vam je ne bodo dale zvezde astrologov, ki vam je ne bo dal noben horoskop tega sveta, ki vam je ne bo odkril noben zdravnik, psihiater ali (psiho)terapevt ali katerikoli drug kovč. In da več, kot vemo, bolj se zavedamo, koliko znanj moramo še usvojiti. Zavedamo se, da nihče ne more narediti nič namesto nikogar in da je vse povezano z vsem. Ampak kaj, ko smo ljudje še vedno odvisni od mnenja in potrditev drugih.
Od trenutka, ko se rodimo, do trenutka, ko se poslovimo, je vse odvisno od nas samih. Človeško potovanje je bilo od nekdaj mnogo tega. Lepo, zanimivo, a tudi težko, naporno, odgovorno … Prepričana sem, da bi ga zgolj skupaj lahko kar se da polno in celostno opisali. Pa morda nihče od vas ne bi dodal tega, kar bom jaz. Groteskno.
Da si strokovnjaki delimo področja, razumem. Da smo deljeni na tiste z močjo in vplivom in tiste brez, še tudi nekako. Prav tako razumem, da se iz vsake reklame zadovoljno reži obraz, ki vam ponuja zvezde z neba. Še posebej, če jih niti sam ne more dobiti. Vse to razumem. Saj vendar »poskusiti ni greh«. Da pa imajo svoje kupce, svoje sledilce, svoje privržence … tega pač ne. Pa naj bo tudi to spoznanje del moje širine.
Tjaša Ravnikar
O avtorici: Mag. Tjaša Ravnikar, predavateljica in pisateljica, ustanoviteljica Umologije , RTT terapevtka ter mediatorka na Okrožnem sodišču v Ljubljani in CSD-jih po Sloveniji. Deluje na področju medicine misli in je pobudnica novih pristopov v duševnem zdravju in osebnostnem razvoju mladih in odraslih. Trenutno poglablja svoje znanje na doktorskem študiju iz področja naravne in integrativne medicine. Pridružite se ji lahko TUKAJ
Opomba: Mnenja avtorice ne odražajo nujno tudi mnenja Uredništva
