Pomladno prebujanje – Hvalnica stvarstvu in otroški spomini
Samo nekaj korakov in v našem mestu smo že v gozdu. Ljubljanski Grad, Rožnik, Tivoli, Šmarna Gora. Meni najbližja pot na Golovec, je zame čudovita priložnost, da se umaknem mestnemu prometu in hrupu. V mnogih (vele)mestih se voziš kilometre, da prideš do narave. Se zavedamo, kakšno prednost imamo v našem mestu?
Že diši po pomladi, popoldne je in vzpenjam se proti Golovcu. Prijetno je, malo piha veter. Klanec je in globoko diham. Čutim svežino zraka, vlago gozda. Gledam desno in levo. Drevesa me pozdravljajo. Nikoli nimam pred očmi samo poti in včasih se spotaknem prav zato, ker veliko opazujem okolico. Narava mi je od nekdaj blizu. Že kot otrok sem rad šel v gozd. Vedno mi je bil zanimiv. Nisem se mogel načuditi velikim drevesom, krošnjam, mogočnosti rasti okoli mene. Rad sem poslušal šumenje gozda, gledal, kako veter pozibava veje dreves. Sklanjala so se, se močno upirala vetru, ali pa se z njim igrala… Tudi sam sem se rad igral s suhim listjem, skakal po njem, jih dvigoval s koraki, užival v njihovi mehkobi in šelestenju. Otroci smo v gozdu za igro našli prav vse. Skrivali smo se, raziskovali luknje, pobirali veje dreves, iskali dobre in lepe palice. Če je bil blizu potok, smo že načrtovali kako si bomo naredili mlinček. Gozd, je bil naše igrišče, prostor za raziskovanje in odkrivanje. Le ponoči me je bilo gozda strah. Zdelo se mi je, da se za vsakim drevesom skriva nekaj groznega, neznanega.
Otroški spomini
Na poti na Golovec podoživljam te otroške spomine. Srečam nekaj ljudi. Nekateri imajo spremljevalce, domače pasje ljubljenčke, drugi imajo v ušesih slušalke. Hitijo. Vsem se mudi. Sam ne hitim, ker želim, da bi se umiril, osvežil in nabral moči. Tudi slušalk nimam v ušesih, rad prisluhnem zvokom gozda, ki so z vsakim korakom intenzivnejši od zvokov mesta, ki počasi popolnoma zamrejo. Posvetim se hoji, in pod nogami zaznavam mehkobo prebujajoče se zemlje. Zagledam v bregu teloh. Kako lepo odprt cvet. Obstanem in se prepustim cvetu. Oh, pomlad je tu! Najdem pravi kot, da bom cvet lepo ujel v aparat. Fotografiram! Prvi cvet v tem letu.
Pomlad je blizu, toplina pronica vame. Ne mislim več na skrbi, saj se želim prepustiti le vzdušju pomadi. Široko odprt cvet teloha mi govori. Ne razumem ga, a ob njem se počutim sproščeno. Tega ne znam opisati. Nekaj korakov naprej je trobentica. Rumen, droben cvet, poln prebujanja. Barva, da se jo takoj opazi. Okrog še mokra zemlja, siva od zime. Barve me pobožajo. Diham s pomladjo in se ji prepuščam. Bolj se ji prepuščam, bolj sem živ in miren.
Oziram se na desno in levo stran poti. Veje so razmetane, a vsaka ima svojo lego in nič ni nepravilnega. V naravi je vse tako razporejeno, da tudi kaos deluje urejeno. Drevesa so lepa, postavna, mogočna. V zimskem času, ko so brez listja, lahko vidimo njihovo slikovito razvejanost. Narava je umetnica. Ugibam, koliko let je ta velika, močna bukev rastla. Noč in dan, skozi vse letne čase je bila izpostavljena vsemu dogajanju v naravi, močnim nalivom, vetrovom, pa suši. Neskončno moč ima to drevo. Veličina tega življenja se me dotakne. Narava je dar, hvaležen sem ji. Po njej nam je dano veliko dobrega in lepega. Ko živim z njo in diham z njo življenje postaja lepše in kot da se z njo znova in znova rojevam.
Hvalnica stvarstvu
Priklanjam se tej veličini narave. Moj dih občudovanja je moja notranja pesem in hvalnica stvarstvu. Doživljam majhnost človeškega bitja in moč stvarstva. Čudenje in veličina spremljata moje korake. Spremembe v naravi me učijo mojih življenjskih sprememb. V vsakem letnem času je moja zgodba življenja drugačna. Kako je slikovita pot človeških dni, če dihamo in živimo kot del velikega stvarstva. Teloh in trobentica sta me prebudila. Sivo rjavo lesovje, svetlo zelene barve mahov prebujajoče v pomlad, to je melodija. Slišim jo.
Veter nad Golovcem priklanja drevesa, hraste, bukve in smreke. Pod nogami šumenje listja, lani odpadlega, zemlja, korenine. Spominjajo me na preteklost. Narava je živa, ker ima korenine, raste iz korenin. In se zavem, tudi jaz brez korenin ne morem biti živ. Mokra, mastna zemlja, se pripravlja na rast. Še nekaj tednov in vse bo zeleno. Melodija z vrhov starih dreves se ujame vame in na obrazu slutim svežino popoldanskega vetra. Gledam tja proti Barju. Prijetno pričakovanje.
Narava je svetišče vsega lepega. Toliko lepot, skrivnosti in darov nam daje, da je živa govorica Boga. Ne morem drugače kot da od veselja potihoma zaukam. Z velikim spoštovanjem se zahvaljujem vsemu, kar lahko zaznam, občutim in izrazim. Moja molitev je hvalnica večni Lepoti. Spevi njene lepote so neskončni. Skrivnosti njenih lepot so žive in nenehno se razdajajo. Narava je nedokončana pesem, je polna življenja in melodij. Če se ji prepustim, se vame naseli veliko duhovnih in telesnih moči. Spočit pridem iz gozda. Drevesa, veje, trave, zemlja… Znamo sprejeti, ceniti in objeti ta dar Neskončnega ustvarjalca življenja?
Narava nas lahko opogumi
Narava nas lahko opogumi, kjer mi obupamo. Ko ne zmoremo, poglejmo, kako narava kljubuje in preživi. Narava je močna vzgojiteljica življenja. Spoštujmo jo, ker s tem vstopamo v njeno naročje in skupaj z njo živimo, se gibljemo, smo. Ne smemo biti grobi do nje in jo uničevati.
Žal pa večinoma počnemo z njo ravno to. Jo uničujemo! Mnogi “strokovnjaki” tega sveta želijo urejati njena pota, želijo z njo upravljati, jo želijo premagati. Kapital z njo upravlja glede na svoje dobičkonosne potrebe, ne glede na posledice. Kratkoročne ali dolgoročne. A narava je močnejša in prehiti človeška hotenja. Včasih grobo pokaže, kje so meje našega pohlepa. Potem smo zgroženi, obupani, pretreseni. Mislimo samo nase in na grozo, ki nam jo povzročajo neurja, požari, poplave.
Premalo razmišljamo o tem, kako mi ravnamo z naravo. Pravzaprav, ujm vseh vrst, ki nam jih zadnja leta povzroča narava, niso zakrivili ljudje, ki so jih najbolj prizadele. Tisti, ki so v resnici zanje krivi, so na varnem, mnogi od njih pa potujejo po svetu, razpravljajo o ukrepih za ozdravitev planeta, služijo s tem velike denarje, ne naredijo pa prav ničesar. In teh ljudi en sam cvet seveda nikoli ne nagovori, kaj šele uničevanje planeta.
Človek, pojdi v svetišče narave in ponižno poklekni, odpri dlani in pusti, da te vonj življenja objame, očisti, osvobodi in povabi na oltar svetega lepega in dobrega. In upri se skrunilcem.
Benedikt Beno Lavrih
Foto: Osebni arhiv; Portal24
