Poslednje slovo od Borisa Pahorja. Na tržaškem pokopališču pri sv. Ani se je danes več sto ljudi poslovilo od tržaškega pisatelja in akademika Borisa Pahorja. Prejšnji ponedeljek je v 109. letu starosti preminil na svojem domu v Trstu. Na pogrebni slovesnosti, ki so se je udeležili tudi visoki predstavniki slovenske vlade, se je po pričakovanjih zbrala velika množica.
Dolga vrsta Pahorjevih rojakov z obeh strani meje se je pisatelju z vpisom v žalno knjigo in poklonom pred pokojnikovo krsto prišla poklonit že zjutraj. Pogrebne slovesnosti so se med drugimi udeležili ministrica za kulturo Asta Vrečko. Minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Matej Arčon in državni sekretar na ministrstvu za kulturo Marko Rusjan.
Slovenska senatorka v rimskem parlamentu Tatjana Rojc je ob robu slovesnosti ocenila, da je bila v Pahorju “najprej in najbolj prisotna tista narodna zavest, pripadnost, ampak v duhu Kosovela: bodimo evropski po duhu. Ampak ne pozabimo na svoj obraz”. To je po njenem bila tudi Pahorjeva velika modrost “tudi v zavesti, da smo v Evropi enakopravni in da so vsi narodi v Evropi pravzaprav manjšine”.
“S slovesom Borisa Pahorja se končuje zgodovinska era. Čas, ki je bil za prebivalce območja na meji med Slovenijo in Italijo globoko boleč, a nam je prinesel tudi preseganje bolečine in konfliktov. Vstop v novo obdobje sožitja in razumevanja ne bi bil mogoč brez intelektualnega in duhovnega horizonta, ki nam ga je odpiral Boris Pahor. Seveda bomo pisatelju, ki je bil velik Slovenec, velik Tržačan, velik Evropejec, večno hvaležni. Ampak pomembno se mi zdi predvsem, da njegovo sporočilo globokega humanizma vgradimo v oblikovanje naše prihodnosti.”
Matej Arčon
Kot Job na Božji preizkušnji
Pri maši je bil prisoten tudi tržaški škof Giampaolo Crepaldi. Duhovnik Karel Bolčina je v svoji homiliji izpostavil, da je bil Pahor “očak in narodnjak. Velik humanist in prerok, človek z veliko začetnico”.
Pahorja je primerjal s svetopisemskim Jobom, ki ga je Bog preizkušal. “Veliki pričevalec tragedij preteklega stoletja.” Boris Pahor, za katerega se zdi, da je Job njegova prapodoba, je tako vzel v roke črnilo in papir in začel pisati o svojem razočaranju in upanju, o trpljenju in odrešenju, o grenkobi in tolažbi, je naštel Bolčina.
Med Pahorjevimi talenti je Bolčina med drugim izpostavil “talent neuničljivega prenašalca fizičnega in moralnega trpljenja skozi desetletja, ki ga je unovčil z vztrajnim vabilom k miru, sožitju, spravi, svobodi in široki kulturi razgledanosti”.
S svojim literarnim delom, za katero je prejel vrsto nagrad, je Boris Pahor slovensko književnost popeljal v svet, z neutrudnim pričevanjem pa predvsem mlajšim generacijam predstavil trpko in težko izkušnjo, ki ga je zaznamovala s številnimi tragičnimi usodami 20. stoletja.
Vir: MMC RTV Slovenija
Foto: STA
