Prosilci za azil gladovno stavkajo, zaprti naj bi bili po krivem
V Centru za tujce v Postojni gladovno stavka 12 državljanov Indije in Pakistana. Za stavko so se odločili, ker jim je med postopkom pridobivanja mednarodne zaščite odvzeto prosto gibanje. O omejitvi gibanja prosilcev za azil sicer odloča sodišče.
Stavkajoči v postojnskem centru za tujce so zaprti zato, ker za mednarodno zaščito zaprošajo drugič. Ko so zanjo zaprosili prvič, so bili nastanjeni v Azilnem domu v Ljubljani.
Med postopkom pridobivanja mednarodne zaščite so nato odšli v tujino, čeprav do konca postopka ne bi smeli zapuščati države. Po vnovični prošnji za mednarodno zaščito so jih zaradi begosumnosti zaprli v Center za tujce v Postojni.
“Razlog, ki so ga navedli za izražanje nezadovoljstva, je, da se ne strinjajo s tem, da imajo nekateri prosilci za mednarodno zaščito, ki pridejo v center za tujce, omejeno gibanje. Nekateri po nekaj dneh zapustijo center, drugi tu ostanejo. To je odvisno od postopkov na upravnem sodišču, kjer se sprejemajo odločbe o omejitvi gibanja v centru za tujce,” je dejal Jože Konec, direktor Centra za tujce Postojna.
“Nihče izmed nastanjenih v centru ni bil seznanjen, da ne sme zapustiti azilnega doma”
Miha Blažič iz Delovne skupine za azil je pojasnil, da so med stavkajočimi različni primeri. Nekateri so že v postopku obravnave kot prosilci za mednarodno zaščito, drugi so šele podali namero za prošnjo za azil. Vsem pa je skupno, da jih policija legitimira, če so zapustili azilni dom.
“Prosilcem za azil, ki zapustijo azilni dom še pred prvim razgovorom, ali tistim, ki zapustijo občino, potem ko so že opravili razgovor in prejeli kartico, je skupno to, da jih policija na ulici, v mestu, na javnem prevozu oziroma zunaj azilnega doma legitimira in nato vrne v azilni dom, kjer še isti trenutek prejmejo odločbo o omejitvi gibanja. To pomeni, da jih zaprejo v Center za tujce.
Nihče izmed nastanjenih v centru, s katerimi smo govorili, ni bil seznanjen s tem, da ne sme zapustiti azilnega doma in se ne sme gibati po državi. Pravzaprav policija nima pravne podlage, da bi legitimirala skupino tujcev npr. na vlaku, avtobusu ali na ulici, razen če gre za rasno profiliranje.”
Miha Blažič
Blažič poudarja, da prosto gibanje po državi ni kaznivo dejanje, zaradi katerega bi človek moral v zapor, nad čimer so stavkajoči tudi najbolj ogorčeni.
“Znašli pa so se v zaporu. Zdi se jim, da niso deležni pravične obravnave, da so zaprti po krivem in da nimajo možnosti zagovora. Glede na analize se v Delovni skupini za azil lahko samo strinjamo z njimi. Za pripor ni razlogov.”
Miha Blažič
“Kljub opozorilu so zapustili azilni dom in poskusili oditi v drugo državo”
Stanje zaprtih v Centru za tujce na ministrstvu za notranje zadeve vidijo drugače. Kot so pojasnili, gre za ljudi, ki so v Sloveniji izrazili namero, da bi zaprosili za mednarodno zaščito, nato so bili nastanjeni v azilni dom, kjer bi morali počakati na podajo prošnje za mednarodno zaščito… o tem smo podrobneje pisali tukaj.
Blažič medtem opozarja, da je begosumnost zelo širok pojem in da lahko kot begosumnega označijo tudi nekoga, ki je “le skočil za vogal v trgovino in ni vedel, da tega ne sme“.
Blažič poudarja, prosilci za mednarodno zaščito načeloma nimajo omejitve gibanja.
“Odločanje o tem, kdaj so begosumni in jih je treba zapreti, je politična odločitev. Nazadnje smo imeli tovrstne primere v času vlade Janeza Janše pod notranjim ministrom Alešem Hojsom. Takrat so uvedli politiko zapiranja prosilcev za azil. Nastopila je huda kriza, imeli smo protest v Centru za tujce, ljudje so spali v zabojnikih itd.“
Miha Blažič
Blažič poudarja, da se vsakokratna oblast lahko odloči, ali bo sledila takšni politiki ali pač ne. “Tudi tokratno ministrstvo za notranje zadeve se je očitno odločilo, da bo to politiko zasledovalo.“
Kot pojasnjuje Blažič, gre za razmeroma novo prakso, zaradi katerih je ljudi, zaprtih v centrih za tujce, več kot nekoč, zaradi česar v centrih prihaja do ekstremnih situacij, obenem pa na področju migracij ne rešuje ničesar.
“Ljudje, ki nameravajo vztrajati v postopku pridobitve mednarodne zaščite, bodo vztrajali v vsakem primeru. Tisti, ki nameravajo oditi v ciljno državo, kjer imajo sorodstvo ali drugo socialno mrežo, bodo prav tako to storili v vsakem primeru.“
Miha Blažič
Daljše zapiranje ljudi v centre za tujce je tako po njegovem mnenju povsem brezplodno. “Migracijski tok zaradi tega ne bo nič drugačen, nič drugačno ne bi bilo število prošenj za azil. Če bi center za tujce zaprli jutri, bi vse ostalo enako.“
Ministrstvo je septembra in oktobra letos gibanje omejilo 36 osebam. Do zdaj je bilo na upravnem sodišču odločeno v 21 zadevah, v 16 primerih so tožbo zavrnili in potrdili izpodbijano odločitev ministrstva, v petih primerih pa je bila odpravljena. Upravno sodišče je tako v določenih primerih pridržanje odpravilo, v večini pa se je strinjalo z odločitvijo ministrstva.
Blažič trdi drugače, in sicer naj bi sodišče večino odločb o omejitvi gibanja odpravilo. Obenem opozarja, da številni prosilci za azil niso imeli možnosti pritožbe ali pa so v zadnjem trenutku dobili odvetnika, ki mu primera ni uspelo spraviti na sodišče. “Veliko ljudi je izrazilo željo po odvetniku, mislili so, da jim je bil dodeljen, a se nato ni nič zgodilo.“
Primerov je v zadnjem času po njegovih besedah tako veliko, da so z njimi sodišča že precej obremenjena.
Kršitve človekovih pravic?
Vodstvo centra ob tem zatrjuje, da gladovna stavka ni povezana z informacijami, ki so v javnosti zakrožile pretekli teden, ko so na javni tribuni govorili o domnevnih hudih kršitvah človekovih pravic v Centru za tujce.
Tribuno z naslovom Center za tujce: temna skrivnost Postojne je 13. oktobra pripravil Mladinski center Postojna. V Centru za tujce naj bi zapornike psihično mučili, jih celo tepli in poniževali, so center obtožili organizatorji tribune. Vodja centra za tujce Jože Konec je naslednji dan obtožbe zanikal.
“Večina ljudi sploh ne razume, zakaj so zaprti v centru, saj niso ničesar storili narobe. V primerjavi z zaporniki niso niti imeli možnosti za zagovor, hkrati ne vedo, kdaj bodo prišli ven. Ljudem se zaradi tega meša. Težko dovolj poudarim, kako grozen psihološki učinek ima to na ljudi”
Miha Blažič
Po njegovih besedah Center za tujce te težave rešuje s pritiski, pretirano medikalizacijo in fizično represijo.
“Ko pogledaš posnetke, ko vidiš poškodbe in poslušaš pričevanja, se temu reče pretepanje. Preveč tega smo že videli, da bi to lahko zanikali. V Centru za tujce se v primerjavi s primerljivimi institucijami to pojavlja neverjetno pogosto.”
Miha Blažič
Vir: MMC Foto: Demokracija
