Edvard Kadič

Za nami je prvi krog demokratičnih volitev za novega predsednika ali predsednico Slovenije. Vodilna po prvem krogu in kandidata v drugem krogu, Anže Logar in Nataša Pirc Musar, imata kar nekaj pomembnih lastnosti, ki ju delajo dobra.

Oba sta mlada, razgledana, uspešna na svojih področjih, ob tem pa tudi iskreno verjameta, da si zaslužita priložnost na najvišjem položaju v državi. Res pa imata tudi oba nekatere lastnosti, ki bi jima jih zlahka očitali in jih preskočili. 

Nataši Pirc Musar neverjetno željo imeti mnenje o vsem in to v medijih tudi na vsak način povedati ljudem. Mnenja namreč nimajo prav velike vrednosti. Zakaj? Ker jih je v izobilju. Vsi imamo lahko mnenje o vsem, še zdravniško ti. drugo mnenje je zgolj še eno mnenje in nič več. 

Anžetu Logarju, zanimivo, prej lahko očitamo to, da nima mnenja o večini stvari. Potreba po tem, da se ga ne more povezovati z idejami, ki jih javnost neposredno povezuje z desnico, posebej s SDS, je na trenutke v predvolilni kampanji delovala celo komično. Koliko to res deluje pri volivcih izven svojega balončka, bomo še videli.

Obema želim vse dobro v nadaljevanju kampanje.

So pa te volitve razgalile nekaj večjega, celo zastrašujočega, na kar nekateri politični komentatorji opozarjamo že dlje časa. Gre za levi fašizem, ki so ga osrednji mediji spretno prikrivali pred očmi volivcev.

Izjava za medije takoj, po razglasitvi rezultatov, ki je dvignila res veliko prahu in neposredno razgalila Roberta Goloba, aktualnega predsednika vlade, je naravnost srhljiva: “Zagotovo ne bomo dovolili, da se kandidat SDS-a zavihti v predsedniško palačo, ker bi bilo to nekaj, kar bi Slovenijo vrnilo v mračne čase zadnjih dveh let in to zagoto si nihče ne želi.”

Kaj je želel povedati s tem? Da ne bo spoštoval volje volivcev?

Da si “nihče” ne želi nečesa, kar je, ups, izglasovala več kot tretjina volivcev? Kaj se pa gre? 

Gre za izjavo, ki je zrela za ustavno obtožbo in v razvitih demokracijah za takojšen odstop s premierskega položaja.

A v tem je kleč.

Pojem “razvita demokracija” namreč pomeni demokratično okolje, v katerem mediji igrajo vlogo psa čuvaja nad demokracijo. Okolje, kjer so demokratična načela pluralnosti in spoštovanja volje volilnega telesa najvišja prioriteta.

Težko pritrdimo, da imamo v Sloveniji takšno okolje. Prej ravno obratno. V tej dolini šentflorjanski, tako kot v Cankarjevem zapisu, življenje obvladuje prevara.

Prevara, da so avtoritarne sile tranzicije bivšega sistema postale demokratične. Niso. Zakaj pa pravzaprav bi? Saj jim gre dobro od rok.

Politično obvladujejo državo, vzvodi moči tj. kapitala in medijev pa so trdno v njihovih rokah. Njihov največji sovražnik ni Janez Janša. Njihov največji sovražnik je prebujenje ljudstva.

Janez Janša je zgolj kulisa, tako kot maketa hiš, ki jih je vojskovodja Potemkin postavil po obalah Dnjepra, da je lahko naredil vtis na Katarino Veliko češ, glej, kako bogato ozemlje sem osvojil zate. (Od tod izraz Potemkinova vas za privid.)

Tranzicijski privatizerji so več let zavzeto usvarjali ta privid. Demonizacija Janeza Janše je orodje, je krinka za nekaj večjega. Za uspavanje volivcev in ob tem uničenje političnih nasprotnikov. Gre za temeljno nepriznavanje demokratičnih načel, imeti svobodno voljo in zato imeti drugačno mnenje.

Potemkinova vas, ustvarjena z “izjemnimi uspehi” direktorja državnega monopolista in strahom pred temnimi silami Janeza Janše. Vem, sliši se neverjetno, a bilo je uspešno.

Dolina šentflorjanska je izjemno ugodna prst za postavitev Potemkinove vasi. Ne ene, več njih, pravzaprav njih kolikor hočete oz. kolikor imate denarja. V dolini šentflorjanski vlada prevara in v svetu laži je resnica nekaj, čemur se ne verjame več. 

Diktatura, kot osrednja poteza aktualne oblasti, se počasi razgalja. Potemkinova vas moči “največje stranke” je v prvem krogu pokazala realno moč 15% volilnega telesa. To je vse. To je domet makete, vse ostalo gre na račun demonizacije Janeza Janše skozi zvočnike osrednjih medijev. 

Začela se je dirka s časom. Prvi krog predsedniških volitev je za nami, prihajajo pa županske volitve, drugi krog in za povrh še trije referendumi.

Bo aktualni oblasti uspelo dokončno prevzeti še nekaj medijev in uničiti tiste, ki so do te oblasti kritični? Bomo videli. Strah je očitno velik. Tako velik, da ga je že skriti težko za vse te kulise, čas pa neusmiljeno mineva in gre na roko demokratičnih sil.

Edvard Kadič

  • Več o Edvardu Kadiču TUKAJ

Opomba: Kolumna je bila najprej objavljena v tedniku Demokracija, 27. 10. 2022