Požareport: Bil bi vsekakor manjši fiasko, če bi Golob tja prišel v tistem belem puliju, kot pa to, da ga tam sploh ni bilo

Ali drugače: kot je Golob na politično sceno priletel nazaj brez lastne politične infrastrukture, brez svoje socialne mreže, brez svoje vojske, kar se mu zdaj tudi že močno pozna, tako tudi glede diplomacije, ne samo politike, ostaja analfabet …

Po naših informacijah tudi ni šlo za kakšen uvodni spopad – med značajsko prepirljivo Pirc Musarjevo in Golobom visoko med oblaki – na temo mednarodnega prestiža, ampak preprosto za to, ker Golobu, ki naj bi raje smučal z otroki, mednarodna dejavnost ob vikendih ne diši …

Zgodovina medsebojnih bojev med vodilnimi slovenskimi politiki na lovu za mednarodni prestiž je med poznavalci naše politične scene sicer poznana, čeprav slovenska javnost tega, še zlasti, ko/ker gre praviloma za tihe zakulisne spopade znotraj iste politične grupacije (tranzicijske levice), tega ne jemlje tragično, kot nekaj usodnega, ampak bolj kot ne brezbrižno.

Toda mednarodni parket ima svoja trda pravila, na mednarodni politični sceni, kjer gre za strateške interese držav, se ničesar ne pozabi. Diplomacija sicer za trenutek odpusti, toda pozabe ni, in nekoč se tudi vse vrne.

Morda je bilo še najbolj napeto pred podpisom pristopne pogodbe med Slovenijo in Evropsko unijo, 16. aprila 2004, v Atenah, kjer je prišlo do – prestižnega – spora med takratnim novopečenim predsednikom republike Janezom Drnovškom in novim predsednikom vlade Tonetom Ropom, čeprav sta bila oba iz LDS.

Se spomnim, kako me je klical Marjan Bauer, takratni odgovorni urednik Slovenskih novic, češ, “Bojan, Drle in Rop sta se počila, nujno pridi sem, edino ti lahko znaš to napisati”. Tako je bilo v stavbi časopisne hiše Delo na ljubljanski Dunajski 5, sredi Aten pa se je končalo s tipičnim LDS-ovskim kompromisom: Rop je pogodbo fizično podpisal, Drnovšek, ki je še prej hotel Atene celo protestno zapustiti, pa je imel priložnosti slavnostni nagovor… več na Požareport.

Foto: zajem zaslona

Ne spreglejte…

Čeprav je ravno obratno, mora narod to verjeti

Petega decembra 1938 so v londonskem gledališču Richmond Theatre prvič uprizorili gledališko igro britanskega pisca novel in gledaliških del, Patricka Hamiltona, Plinska svetika (angl. Gas Light). Delo je postavljeno v mračni viktorijanski čas leta 1880. Mož mlade Paule, ki je travmatizirana po umoru svoje bogate tete in zaščitnice, je v resnici psihopat in morilec. Da bi prikril svoje početje, s Paulo psihološko manipulira. Muči jo do te mere, da Paula ne ve več, kaj je res in kaj si samo umišlja. Zato se ji zdi, da izgublja razum. Čeprav je ravno obratno, mora to verjeti… več tukaj.

By A.K.

Komentar: