Požareport: Verjetno je le malokdo, tudi zaradi skomnega dosega časnika Delo, minuli četrtek (30. oktobra) prebral – tik pred Dnevom reformacije in 1. novembrom na Delu objavljen – intervju z Nikom Tošem, ki ga izpraševalec Janez Markeš imenuje za “pionirja raziskovanja slovenskega javnega mnenja”.
Nenazadnje, tudi odmevov ni bilo nobenih. Toda tisti redki, ki smo ga ter sceno tudi sicer odlično poznamo, smo seveda še kako razumeli edina sporočila te objave.
Šlo je skrbno načrtovano operacijo. Zato je bil za vodenje intervjuja, za vsak slučaj zavitega v kopico intelektualnega frazarjenja, izbran/določen Markeš, pri predstavitvi Toša pa se ni smelo omeniti ključnega dejstva, da gre za dolgoletnega tesnega sodelavca Milana Kučana, pravzaprav še edinega, ki mu je, po smrti Zdenka Roterja, tudi ostal. Mimogrede, zato naj bi bil Toš tudi edini na ljubljanski Fakulteti za družbene vede, ki je po upokojitvi na FDV lahko zadržal (svojo) pisarno.
Bistvo ter edini smisel intervjuja pa je bilo Kučanovo sporočilo, koga in kaj Kučan podpira pred prihajajočimi parlamentarnimi volitvami. No, vsaj trenutno, pri čemer si je Kučan, ki slovi tudi po tem, da je zna na koncu vedno skočiti na pravi vlak (primer osamosvojitve, ki ni bila njegova intimna opcija), pridržal nekoliko rezerve, sicer bi intervju dal sam, zdaj pa lahko vedno reče, saj to so bile Toševe besede, ne moje.
Tako Niko Toš med intervjujem za Delo, 30. oktobra. In kaj – povedano drugače – pravzaprav direktno ter brez posebnega branja med vrsticami sporoča oziroma naroča Kučan… več na Požareport.
Foto: Vlada RS
