Pregled razlik v višinah plač v Evropski Uniji
Predpisi Evropske unije (EU) močno podpirajo individualne delovne pogoje in delavske pravice. Te vključujejo dostop do informacij, protidiskriminacijske zakone in varnost zaposlitve. Kljub tem predpisom so med državami članicami EU še vedno velike razlike v plačah. Te razlike so posledica več dejavnikov, vključno z lokalnimi zakoni, povpraševanjem na trgu, inflacijo in drugimi.
Po podatkih portala Statista so se povprečne letne plače v Evropi leta 2022 zelo razlikovale. Na vrhu je bila Islandija s 73.642 evri, na dnu pa Grčija s 24.067 evri. Države z najvišjimi plačami so bile Islandija (73.642 evrov), Luksemburg (72.529 evrov), Švica (67.605 evrov), Belgija (63.758 evrov) in Danska (59.405 evrov). Po drugi strani pa so bile najnižje plače v Grčiji, in sicer 24.067 evrov. Podobno sta si sledili Slovaška in Madžarska s plačami v višini 24.337 evrov oziroma 26.376 evrov. Nazadnje sta bili zabeleženi Portugalska in Češka s plačami v višini 29.540 oziroma 30.967 evrov.
Eurostat poroča, da je povprečni strošek dela na uro v EU znašal 30,5 evra. Samski delavci brez otrok so v povprečju zaslužili 26 136 evrov na leto, delovni pari z dvema otrokoma pa 55.573 evrov na leto.
Leta 2021 je neprilagojena razlika v plačilu med spoloma v EU znašala 12,7 odstotka. Ta razlika je največja v Estoniji (20,5 odstotka), najmanjša pa v Luksemburgu (-0,2 odstotka). Vendar Evropska komisija pričakuje, da se bo do leta 2023 razlika v plačilu med spoloma povečala na 13 odstotkov.
Prizadevanja EU za odpravo razlik v plačilu.
Evropska komisija je leta 2020 sprožila pobudo za zmanjšanje razlik v plačah do leta 2025. V podporo temu cilju je bila junija 2023 uvedena direktiva o preglednosti plač, ki jo spremlja sklad v višini 6,1 milijona evrov za lažje izvajanje. Ta direktiva je delavcem olajšala ugotavljanje diskriminacije pri plačilu, delodajalcem pa zagotovila jasne smernice.
V Evropi se v številnih sektorjih pojavljajo donosne plačne ponudbe. Med njimi so finančni, zavarovalniški, elektroenergetski in rudarski sektor. Poleg tega so po visokih plačah znani tudi sektorji IT, maloprodaje in izobraževanja. Nasprotno pa so sektorji administrativne podpore, hotelirstva in gostinstva ter gradbeništva običajno najslabše plačani.
Visoke plače na Islandiji so predvsem posledica odvisnosti od kolektivnih pogodb v zasebnem sektorju. Drugi dejavniki vključujejo uvedbo dodatkov Covid-19 in okrevanje urnih postavk po pandemiji. Na Islandiji imajo pomembno vlogo tudi visoki življenjski stroški in vztrajna inflacija, zaradi katerih se zahteve po plačah povečujejo. Od marca 2019 je več kot 90 odstotkov delovne sile, ki jo zajema 326 kolektivnih pogodb, vključene v sindikate.
V Luksemburgu so visoke ravni plač posledica finančnega in bančnega sektorja, v katerem prevladujejo visokokvalificirani in izkušeni delavci, vključno z izseljenci. Državna praksa prilagajanja minimalne socialne plače vsaki dve leti na podlagi gibanja povprečnih plač in cen pomaga ohranjati trenutne plačne standarde. Vendar pa tudi znotraj istega sektorja obstajajo razlike v plačah, ki so odvisne od dejavnikov, kot so vloga, delovno mesto, delovna doba, starost in stopnja izobrazbe. Zato so povprečne plače v Luksemburgu od leta 2015 ostale razmeroma stabilne, kar odraža plato v produktivnosti.
Švica in Luksemburg si delita močan sektor bančnih in finančnih storitev, vendar Švico odlikujejo nižje davčne stopnje, ki znašajo od 20 odstotkov do 35 odstotkov za dohodke med 150.000 in 250.000 švicarskimi franki. To je precej nižje kot v preostali Evropi.
Plače v Grčiji nižje od ostalih držav
Nasprotno pa Belgija poudarja indeksacijo plač tako za delavce z belimi kot modrimi ovratniki v zasebnem sektorju. Država je leta 2022 doživela najvišjo indeksacijo plač v zadnjih 50 letih, in sicer kot odziv na naraščajočo inflacijo in cene energije, ki so vplivale na kupno moč delavcev.
Danska ima edinstven model trga dela, ki usklajuje prožnost in varnost. Nima fiksne minimalne plače ter delavcem in delodajalcem omogoča, da se o plačah pogajajo neodvisno. Kljub manjšemu številu zakonov o odpuščanju in nižji stopnji sodnih sporov danske delavce podpirajo skladi za zavarovanje za primer brezposelnosti. Ti skladi, v katere se vplačuje med zaposlitvijo, zagotavljajo nadomestila do dveh let, če delavec postane brezposeln.
Grški trg dela se še naprej spopada s posledicami krize državnega dolga. Zato so povprečne plače in minimalne plače precej nižje kot v preostali Evropi. Prizadevanja za oživitev trga dela vključujejo zaposlovanje mlajših in cenejših diplomantov pripravnikov.
Podobno k nižjim plačam na Slovaškem prispevajo nizka produktivnost dela in ostanki propadlega sovjetskega režima.
Na portugalski trg dela vplivata nizka produktivnost in odvisnost od kratkoročnih, sezonskih delavcev, zlasti v turističnem sektorju. Ta strategija je skupaj z nižjimi plačami mnoge izrinila z rastočega trga nepremičnin.
Na Madžarskem je nedavna tehnična recesija povzročila nižje plače, saj so se podjetja borila s stroški dela. V preteklosti so nizki življenjski stroški na Madžarskem prispevali k omejeni rasti plač, ta trend pa bi se lahko spremenil z rastjo inflacije.
Nasprotno pa se Češka pri pogajanjih o plačah sooča s kulturnimi izzivi, saj številni zaposleni neradi zahtevajo višje plače. Ta zadržanost velja tudi za sindikate, ki so manj učinkoviti pri spodbujanju interesov delavcev.
