Kako se je začelo
Najprej mi je padel v oči tvit Romana Remškarja. Takole je zapisal: “… Ko zdravniki, ki so mladost posvetili študiju in delu, med drugim tudi moj sin, onemijo. Plačani ulični protestnik je postal svetovalec za zdravstvo. Bog se nas usmili. Predsednica, zakaj počnete take neumnosti? Slabo se nam piše!”
Nato sem, tako kot vsako jutro, pogledala, kaj piše Suzana Čurin Radović. Svoje FB- bralce redno osvešča z zapisi o etiki. Tokrat je bila jasna: “Če skupnost ne ceni Znanja, Profesionalnosti in Etike, si le kopiči probleme.” V nadaljevanju je še omenila: “Na okrogli mizi PopTV o nenasilju, 22. 5. 23, je ena gimnazijka med drugim rekla, da so žrtve nasilja pogosto tudi tisti, ki se radi učijo. Sošolci jih zmerjajo, da se z znanjem itak nikamor ne pride, ker se da bolje uspeti na drugačen način,. Kje to slišijo? Kaj se dogaja v družinah, v družbi, da se takšne misli odslikavajo že pri mladostnikih?”
Zastonj se čudimo
Sama pri sebi sem si rekla: “Mislim, da se zastonj čudimo. Vsa naša družba je prežeta z miselnostjo, da je treba uspešne zatolči, da bodo lahko neuspešni (bolj leni) lažje dihali. ‘Lepa dekleta ljubijo barabe’, pravi pesem, ste pozabili?” Premalo se zavedamo, da so mladi kot gobe. Nenehno opazujejo pokvarjenost družbe, katere del so. Ne uide jim, da so tudi ključne veje oblasti, tiste, ki bi morale ravnati prav, zlizane med seboj. Pade jim v oči, da tisti, ki so na hitro in na sporen način obogateli, storili celo kaznivo dejanje sploh niso problematični! So pa problematični oni, ki so postali uspešni zaradi truda, znanja, svoje etike in humanosti. Kot denimo zdravniki.
Suzana Čurin Radović še doda, da je v nebo vpijoče, ker je postala v sodobnem “instant” času vrednota vse, kar je “na hitro”. Mladi to gledajo, se učijo, a hkrati tudi obupujejo. Zelo jih razumem: težko je sprejeti, da imajo odrasli po eni strani polna usta svobode in vrednot, v realnosti pa z dejanji in obnašanjem kot sloni podirajo te vrednote pred seboj. Škoda res, da pozabljamo, da tisto, kar je res kvalitetno, nastaja počasi in stabilno, kajti kvaliteta se najbolj potrjuje skozi čas. Ne od danes na jutri.
Nimamo zastonj pregovora, da Slovenec naredi vse, da sosedu krava crkne!
Slovenec – redke izjeme so izvzete – zelo težko prenaša, da ima sosed več od njega. Bognedaj, da si s pridnostjo ustvari udobnejše življenje. Kakšen škandal! Da si morda kupi celo boljši avto ali jadrnico! Če bi fovšija gorela, nas pozimi ne bi nikoli zeblo. Zato pa nam je socializem, ki ga s takšnim veseljem ponovno uvajamo v njegovi najbolj grobi obliki, tako pisan na kožo: potolči vse, ki štrlijo iz povprečja, in potem uživati v uravnilovki: enaka revščina za vse. Enako državno zdravstvo, ki je mnogokje ponovno na stopnji leta 1960.
Oblikovalcem takšnega vračanja v preteklost ni všeč, da ljudski glas še pomni, da so imeli člani partije tudi nekoč, ko smo bili na papirju vsi enaki in vsi enakopravni, kup privilegijev. O teh privilegijih sicer nikjer ne piše, zato mladi danes ne vedo, da so v bivši državi obstajale najmanj tri različne zdravstvene izkaznice, ki so se med seboj ločevale tudi po barvi: kmetje so imeli svoje, navadni državljani svoje, člani ZK in borci pa svoje. S tem, da so imeli slednji privilegije tako pri zdravniku kot pri koriščenju toplic. Človeka glava boli, ko vidi, kako si elita zna postlati pod seboj tudi danes!
Papir, žal, vse prenese. Kaj vse vtepa v otroške glave tudi šolski sistem! Sem in tja se kakšen učitelj/ vzgojiteljica ”spozabi” celo pred starši in jim konec leta z olajšanjem pove, kako srečen/na je, ker se je končno znebil/a otroka, ki postavlja vprašanja, otroka, ki dvomi v učiteljeve besede. Gospa Zalokarjeva iz Strokovnega centra Planina pravi podobno kot jaz: “Popoln upad norm, vrednot, morale med odraslimi.” Pozor: med odraslimi!
Otroci niso neumni.
Slovenski Janezek se določenih manir začne učiti že v plenicah, zato ni čudno, da je potem, ko malo odraste, živa kopija očeta Janeza! Tistega Janeza, ki na družabnih omrežjih 24 ur na dan modruje, kako bi moralo biti, pa ni, tistega Janeza, ki ob pivu uči, kako reševati svet, tistega Janeza, ki se ne zaveda, da z neprimernim govorjenjem negativno vpliva predvsem na lastno potomstvo! Tistega Janeza, ki že vse življenje meni, da se ”mora brez muje vsak njegov čevelj obuti”! Zato pa daje svoj glas na volitvah politikom, ki mu to obljubljajo! Še huje: prepričan je celo, da tisti, ki želijo z neko lastno ustvarjalnostjo, delom in znanjem doseči maksimalno, posegajo v njegove pravice, ki so svete. Kdaj točno smo postali takšni, kot smo, ne vem. Razumem pametne, da raje bežijo na varno drugam, tja, kjer je vsaj še za ščepec normalnosti. Kdo pa ne bi?
Pričakovanja
Ne moremo pričakovati, da bodo v družbi, prežeti s fizičnim, predvsem pa verbalnim nasiljem, otroci sadili rožice. Ne moremo pričakovati, da bo Janezek, potem ko vidi Janeza, da ”raje ždi v temi, kot bi si prižgal svečo”, počel drugače. Najprej se moramo spremeniti odrasli, otroci se bodo tej drugačnosti potem le prilagodili in jo posnemali. In ko bodo otroci videli, da se starši iskreno veselijo uspehov tudi bližnjih, ko bodo videli, da so uspešni posamezniki v družbi sprejeti z odprtimi rokami, bo vse drugače. Ne nazadnje: ko bosta znanje in delo postala vrednota – nagrajena tudi z več prihodki, se bodo koleščki v naših glavah začeli vrteti v bolj prijazno in normalno smer.
MM, tista, ki posluša in piše.
Več o avtorici: TUKAJ
