Pred dnevi smo praznovali mednarodni dan starejših. Priznam: bilo je veliko zelo ganljivih besed, nekatere so segle celo v dno srca, a kaj, ko je vse tisto, ker je bilo izrečeno, ”povozila” ena sama poteza vlade: ta se je namreč odločila, da bo za ”ta stare” dovolj, če da se jim dodatke zviša le za ušivih 5 evrov!
Puf, pa so nas s kolom po glavi!
Veste, že od nekdaj velja, da so besede eno, dejanja pa drugo! Moj nasvet: ne nasedajte na leporečja!
Ko si starejši, si pravzaprav ne želiš bombončkov, ki ti jih politiki trosijo z levo roko, v resnici pa jih- po kakšni drugi poti-, vzamejo nazaj v trenutku, ko ugasnejo reflektorji.
Želiš si, da te ne bi odrinili na rob, ko te ne potrebujejo več. Vse pohvale si, da ne bom videti kot črno-belo strašilo, zaslužijo Univerza za tretje življenjsko obdobje, skupine za samopomoč, prostovoljci, ki obiskujejo starejše.
Na papirju imamo marsikaj zelo lepo urejeno. A lepo, skoraj kičasto, je bilo tudi v tako imenovanih starih časih, ko smo bili menda vsi enaki in vsi enakopravni. Spominjam se Tineta, ki je moral živeti od 27 dinarjev kmečke pokojnine. Kako mu je uspelo, ne vem.
Danes bi to bilo okoli 11 evrov mesečno. Nisem našla podatka, koliko je dobival ded, spominjam pa se, da z eno kmečko pokojnino ni mogel kupiti niti zimskih čevljev!
Danes smo na boljšem: imamo varuha človekovih pravic, ki sem in tja pride do besede in tudi ob takšni priložnosti pove nekaj v stilu ”blablabla”. Toliko, da je zadoščeno normam. Lahko kaj spremeni na bolje? Nič.
Spoštovanje do starejših se začne že znotraj družine. Se spomnite pregovora: ”Ti očeta do praga, sin tebe čez prag?” Ponekod vladajo pošastne razmere. Mlajši – in to dobesedno- komaj čakajo, da se starši umaknejo.
Z njimi nočejo več sobivati, odveč jim je vsakršna skrb zanje z izgovorom, da nimajo časa. Marsikomu se starejši celo gnusijo. Drži, da so nekateri na stara leta zapuščeni in osamljeni po lastni krivdi. Vse življenje so nad družinskimi člani, sosedi, sodelavci in prijatelji izvajali različne oblike terorja od gospodovalnosti, nadzora, mobinga tudi sovraštva. Nekega lepega dne jih, ko najmanj pričakujejo, doleti pregovor:”Vse se vrača, vse se plača!”
Na srečo je takšnih, ki v tretjem življenjskem obdobju žanjejo, kar so prej neprijetnega sejali, bolj malo.
Zelo se strinjam s tistimi, ki trdijo, da mora iti starostnik, ko ne more več skrbeti zase, v dom.
A ne na način, da se tam počuti odrinjenega, pozabljenega in zapuščenega. Njegovi bližnji morajo kljub obilici obveznosti poskrbeti, da bodo očetove ali mamine zadnje ure prijetne, da ne izgubita občutka, da ju nihče več ne mara.
T. i. ”beli svet” se, žal, počasi stara. Bolje rečeno: (/iz) umira. Mladim je pomembneje, da poskrbijo zase, kot pa, da bi nadaljevali rod. Bomo t.i. avtohtoni Slovenci čez 50 let izginili? Verjetno.
Družba, žal, premalo stori za boljše odnose med generacijami. Saj pravim: preveč je ocvetličenega besedovanja na papirju in premalo dobrih del v praksi.
Starejši imajo ogromno izkušenj in tudi modrosti. Če bi jim bolj pogosto prisluhnili, bi se lahko učili iz njihovih napak in ne, da se, ko tako nanese, učimo iz svojih.
Pogosto imam občutek, da starejše podcenjujemo. Kaj boš ti, ki si stara, slišim malodane na vsakem koraku!
Pa da zapišem še besedo dve o spolnosti, ki jo, navsezadnje prav zaradi številnih stikov s starejšimi zelo dobro poznam.
Večina mlajših ima danes tiste, ki zakoračijo v zrela leta za brezspolna bitja. Ko sem izdala prvo knjigo iz trilogije Ogenj, rit in Kače niso za igrače, je bil eden glavnih očitkov, da sem starejše ”prisilila”, da so spregovorili o spolnosti. Resda o tisti, ki so jo doživljali v času mladih let, a vendarle.
Mlajšim se je zdelo sramotno, da bi starejši govorili o stvareh, ki menda pritičejo le njim! Raziskave kažejo, da so številni tudi v starosti zelo spolno aktivni, morda le na malo drugačen način.
Po srcu človek nikoli ne ostari, želja po objemu in dotikih ostane v nas do smrti. Spominjam se nekega literarnega večera. Beseda je nanesla erotiko.
Omenila sem gospo, takrat je imela 97 let. V veliko veselje in zadovoljstvo ji je bilo, če si je kdaj ogledala kakšen bolj živahen film. Če je ob njem kaj ”začutila”, me je po navadi poklicala in mi to tudi povedala.
Kaj se je zgodilo z občinstvom? Začeli so glasno mrmrati in se zgražati. Češ, četudi je to res, se o tem ne sme govoriti. Ostala sem brez besed!
Prav ti, ki ne morejo dojeti, da tisti po šestdesetem, sedemdesetem letu ne zapravljajo časa le s ”čakanjem na smrt”, se obilo zgražajo nad ”poredneži”, ki tudi v tretjem življenjskem obdobju ”živijo” v pravem pomenu besede. Ki, denimo, najamejo avtodom in potujejo po svetu.
Tečejo maratone, se ponovno zaljubijo in odklanjajo evtanazijo. Ne sramujejo se golote, povešanjih prsi, maščobnih obročev okoli pasu. Uživajo, ko so hkrati najboljši stari starši pod soncem, izjemni vrtnarji, a tudi greha vredni ljubimci.
Sem in tja se zgodi, da pridejo vnuki k meni po nasvet. Ne le takrat, ko jih zanimajo stari časi, temveč tudi takrat, ko lahko skupaj pretehtamo pomisleke o tem in onem, ki se jim porodijo tako v šoli kot tudi doma.
Objem, ki si ga na koncu zaslužim, je zlata vreden, hkrati pa je tudi neskončno bolj dragocen od vseh naučenih govorov, ki mi, kot ne več mladi, pritičejo ob Svetovnem dnevu starejših!
MM, tista, ki posluša in piše.
Več o avtorici TUKAJ
Opomba: Mnenja avtorice niso nujno tudi mnenja Uredništva
