Pričakovanje je korenina vseh srčnih bolečin
Nekoč sem nekje zasledil misel, da je pričakovanje korenina vseh srčnih bolečin. Velikokrat se spomnim nanjo.
Nekateri ljudje namreč uspešno prebrodijo svoja razočaranja. Še posebej tisti, ki so večja razočaranja doživeli že večkrat. Nekako zberejo moč, ocenijo kaj se je zgodilo, se kaj naučijo in gredo naprej. Razočaranja razumejo kot priložnosti, da postanejo močnejši.
Kakšna je druga možnost? Postati zagrenjen, obtoževati vse okoli sebe in pasti v depresijo?
Ne, hvala. Življenje je prekratko za takšno malodušje.
Razumeti izraz “pričakovanje je korenina vseh srčnih bolečin,” je zame tudi razumeti, da pričakovanja, ki smo jih imeli glede razpleta, niso bila realna.
Nekateri ljudje se razočaranju skušajo izogniti tako, da načrtno silijo v neuspeh.
Svojo letvico pričakovanj si postavljajo nižje, kot je prav. Na tak način se izogibajo tveganju, da bi bili ob neuspehu razočarani.
V politiki smo tako priča razpoloženju, da itak naslednje leto, dve ali štiri ne bo nič bolje, predvsem pa, da ne moremo nič storiti. Ljudje se na nezavedni ravni odločijo, da je zanje daleč najbolje, da nimajo več (visokih) pričakovanj.
Da je najbolje kar sprejeti tudi abotne ideje ljudi, ki so uspeli priti na položaje zgolj zato, ker drugih preprosto ni bilo.
Na nek način gre za samoohranitvni mehanizem. Če nič ne pričakuješ, tudi razočaran ne moreš biti, kajne?
Drugi se razočaranju skušajo izogniti tako, da želijo postati super uspešni. Letvico si postavijo višje, kot je sploh dosegljivo.
Ves čas solijo pamet vsem okoli sebe, da bi moralo biti to ali ono v družbi idealno. Žal pozabljajo, da perfekcionizem redko tudi v praksi rodi popolnost.
Del političnega prostora, ki ga še najlažje označimo za desnico, razočaranja očitno potrebuje. Potrebuje jih za notranje, duhovno očiščenje.
Če se desnica po vseh porazih v letošnjem letu ne bo vzela v roke in si priznala, ne makro in mikro nivoju, da ima pred seboj resne izzive, bodo sledila nova razočaranja. Žal vedno večja.
Zame pri tem ni velike matematike. Ne razmišljam o izgubljenih priložnostih in ne o barabah, ki si okoli mene vztrajno prizadevajo z metanjem polen pod noge.
Vem namreč, kaj mi omogoča varno hojo v prihodnost. V nasprotju z mnogimi, ki iščejo krivca tu ali tam, imam sam ob tem preprost odgovor in hkrati varovalko, da ne izgubim motivacije za naprej.
Gre za znanje. Gre za pogled na nastalo situacijo z zavedanjem, da nečesa preprosto ne znam. Če bi znal, si prigovarjam, bi naredil drugače in rezultati bi bili drugačni.
Odgovor na vprašanje, kje ima slovenska desnica osrednji izziv, je po tako težkem letu, zame relativno enostaven.
Slovenska desnica ima problem z znanjem. Manjko znanja je oreh, ki ga bodo stranke na desnici morale nekako streti.
Komunizem, kot ideološka platforma združevanja današnjih levih privatizerjev, je po vojni pobil ali izgnal lep del slovenske inteligence. To je bil velik udarec za celoten narod. Z današnje časovne perspektive bi ta inteligenca služila kot seme tudi (in ne zgolj) današnji desnici. Kakšno škodo nam je glede tega storil komunizem kot družbi, je pravzaprav neizmerljivo. A danes imamo to, kar pač imamo.
Znanje, o katerem govorim, seveda ni zgolj pridobljena diploma, magisterij ali doktorat. Slednje (žal) postaja vedno bolj vprašanje denarja, ne toliko želje po poglabljanju razumevanja.
Govorim torej o znanju, ki si želi delitve, sodelovanja, ki je globoko prežeto z narodno zavestjo, z višjimi ideali preseganja omejitev, ki jih narekujeta čas in prostor.
Gre za znanje, ki ljudi nagovarja, da si je potrebno med seboj pomagati, deliti, ponuditi roko, stopiti skupaj in biti skupaj takrat, ko ti gre dobro in takrat, ko ti gre slabo.
Ko ti gre dobro, se deli, ko ti gre slabo, se za svoje poskrbi.
Levi privatizerji, ki se trenutno bojujejo med seboj pod dežnikom Svobode, delajo Sloveniji veliko uslugo. Zmagale bodo itak ti. “stare sile”, ki imajo kadrovsko globino. Imajo kadre po sodstvu, policiji, obveščevalnih službah, bankah itd., česar nove sile golobistov preprosto (še) nimajo.
Ne opisujem nič dramatičnega. Pred volitvami so levi privatizerji naravno stopili skupaj z vseh vetrov zato, da prevzamejo oblast. Njihovo znanje je na tem nivoju. Razumejo, da si morajo pomagati med seboj, da osvojijo višje cilje.
Levi privatizerji vseh struj Slovenijo razumejo kot svoj fevd in tako tudi delujejo. Desnica je za njih minoren fenomen in problem.
To pa je priložnost za drugo stran. Za vse tiste, ki ne sodijo v milje ti. levih privatizerjev. Gre za ljudi, ki verjamejo, da je prihodnost Slovenije drugje od tega, kjer smo danes.
Danes ob proizvodni ceni 50 eur/MWh, elektriko kupujemo po 400eur/MWh. Pri tem si pa še človeka, ki je državi takšno situacijo posredno pripravil, narod izvoli za svojega premierja in mu, preberite počasi, za povrh izplača še milijonsko nagrado za tako opravljeno delo.
Če bi brali, da se je to zgodilo v Abhaziji, Urugvaju ali v Timbuktuju, bi se verjetno zgolj hahljali. Če ste v Sloveniji, vas bo voljo do hahljanja hitro minila.
Desnica mora zato nujno okrepiti svoje vrste in s tem vlogo v družbi, če želimo (kot družba) doseči kakršenkoli napredek. V sedanji konstelaciji političnih sil napredek preprosto ni mogoč.
Pod tako močno prevlado ene opcije, kot jo imamo trenutno v Sloveniji, smo naravno nujno na poti naravnost navzdol. Ni pomembno, kakšna so vaša politična prepričanja.
Demokratična družba se, brez ravnovesja nasprotij, preprosto ne more razvijati. Žal je ta svet narejen tako, da če se ne razvija, potem propada. Ni vmesne točke.
Nujno je torej podpreti in omogočiti razvoj družbeno političnim skupinam, ki temeljijo na konzervativnih vrednotah.
Vzpostaviti platforme za izmenjavo znanj, inkubatorje in druge oblike generiranja idej, ter ob tem seveda razvijati tudi ustrezne sisteme in načine za implementacijo.
Brez tega ne bo šlo.
Pristop, da to “bomo pa z lahkoto” in “jaz že vem, samo denarja nimam”, je premalo.
Potrebno je najti načine za aktivacijo ljudi, za aktivno državljanstvo na desnici. Brez tega bo vse še dolgo ostalo na nivoju facebook ali twitter komentarjev.
Mar npr. kmetje res nimajo nikogar, ki bi jih poklical in jih pripravil do tega, da napolnijo prikolice z gnojnico in zalijejo Državni zbor?
Policaji so namreč odpeljali kmeta, njihovega stanovskega kolega, s svoje zemlje zato, ker je na svoji zemlji nasprotoval nadaljevanju gradnje kanalizacijskega voda čez zajetje pitne vode v Ljubljani!
Saj je vendar še predsednica Državnega zbora, na eni od zasedanj takoj po izvolitvi, na vse pretege dramatično zatrjevala, da policija pa že ne bo dvigovala rok nad svoje državljane.
Mogoče so pa pričakovanja preprosto prenizko zastavljena in konzervativni pol, kljub vsemu, še vedno ni dovolj razočaran, da bi svoje razočaranje sploh zaznal?
Edvard Kadič
Več o avtorju tukaj
