Na prvi pogled so „pridni otroci“ sanje vsakega starša – brez upiranja, brez konfliktov, vedno pripravljeni sodelovati. Vse teče gladko, brez napora.
A prav pri teh otrocih se kasneje pogosto pokaže cena, ki je v otroštvu nismo opazili.
„On je tako priden.“
„Z njo ni nikoli težav.“
To so stavki, ki jih starši radi slišijo. Pomenijo mir, manj napetosti in občutek, da stvari delujejo tako, kot bi morale. Na prvi pogled skoraj idealno otroštvo.
A prav tukaj se včasih začne nekaj, kar ostane neopaženo.
„Pridnost“ ima lahko tudi drugo stran.
Ko otrok vedno ugaja
Priden otrok hitro razume, kaj odrasli od njega pričakujejo. Opazi, kdaj je pohvaljen, kdaj je vse mirno – in se temu začne prilagajati.
Sčasoma svoje potrebe potisne nekoliko v ozadje. Ne zato, ker jih nima, ampak ker se nauči, da niso pomembne.
Namesto da bi izražal, kaj čuti ali želi, začne izražati tisto, kar se od njega pričakuje.
Tišina, ki ni vedno mir
Navzven tak otrok deluje umirjeno. Ni konfliktov, ni upiranja, ni „težav“.
A odsotnost konfliktov še ne pomeni, da težav ni. Veliko teh otrok ne pokaže jeze, razočaranja ali nestrinjanja – občutke raje zadržijo zase.
Kasneje se to lahko pokaže drugače: kot notranja napetost, negotovost, težave pri postavljanju meja ali v odnosih.
Zakaj pride do tega
Otroci zelo hitro zaznajo, kaj prinaša odobravanje. Če je „pridnost“ nagrajena, jo začnejo ohranjati.
Problem ni v tem, da je otrok priden. Problem nastane, ko dobi občutek, da mora biti vedno tak.
Če ni prostora za napako ali odmik, se lahko razvije stalna notranja napetost – kot da si mora otrok ves čas prizadevati, da ostane „pravilen“.
Meja, ki jo je težko opaziti
Starši pri tem pogosto nimajo slabih namenov. Ne gre za strogost ali pretirane zahteve – pogosto si želijo le miru in sodelovanja.
A otrok tudi brez besed zazna pričakovanja. Če ni prostora za „ne“, za nestrinjanje ali neprijetna čustva, se začne prilagajati.
In to prilagajanje se sčasoma spremeni v navado.
Kaj dejansko pomaga
Največ naredi že to, da otrok začuti, da sme biti tudi drugačen. Da lahko reče „ne“, da lahko pokaže jezo ali razočaranje – in je še vedno sprejet.
To ne pomeni, da ni mej. Pomeni pa, da sprejetost ni pogojena samo s tem, da je „priden“.
Otrok ne potrebuje, da je vedno miren. Potrebuje prostor, da je tudi glasen, jezen in nepopoln.
Pridnost ni problem – če ni edina možnost
Biti priden ni slabo. Težava nastane, ko je to edini način, kako otrok dobi občutek, da je v redu.
Ko ima možnost biti več kot to, se pritisk zmanjša. In prav tam se začne graditi bolj zdrava samozavest.
Otrok ne potrebuje, da je vedno „priden“. Potrebuje, da je lahko to, kar je.
