Uvajanje družbene teorije spola v vrtce in šole

Dvorek je jezik, ki se uporablja za zavajanje, običajno s prikrivanjem ali napačnim prikazovanjem resnice (vir). Tako smo priče pojavu inštitutov, ki se jim o znanosti ne sanja, svobod, ki so bolj podobne diktaturam, in nevladnim organizacijam, ki vladajo namesto vlad.

Beseda teorija pomeni sistem idej, ki razlagajo kakšno stvar, še posebej, če so utemeljene na splošnih načelih, neodvisno od stvari, ki jo razlagamo (vir).

V tem kontekstu je sintagma družbena teorija spola dvorek, ker se manipulativno prikazuje kot kakšna znanstvena resnica, v resnici pa je sistem idej in idealov, ki so ustvarjeni za doseganje političnih ciljev.

Družbeni teoretiki spola sistem svojih idej in idealov uporabljajo kot temelj za ekonomsko in politično akcijo. Družbena teorija spola se tako izkaže kot ideologija. Na njeni osnovi divjajo ofenzive prebujenstva (angl. Woke) po vsem svetu.

Družbeni teoretiki spola sistem svojih idej in idealov uporabljajo kot temelj za ekonomsko in politično akcijo. Družbena teorija spola se tako izkaže kot ideologija. Na njeni osnovi divjajo ofenzive prebujenstva (angl. Woke) po vsem svetu.

Brez teh aktivizmov bi se teorija spola sesula vase, saj so spolne dismorfije in disforije kot duševne motnje posameznika do te mere redke, da bi se z njimi ukvarjali le v ožjih specialističnih krogih.

Družbena teorija spola trdi, da ima biološki spol (angl. Sex) v razvoju osebnosti zanemarljivo vlogo, pomemben je družbeno pripisan spol (angl. Gender). To je spolna identiteta, ki jo vsak izbere sam, neodvisno od svoje genetske podstati pod vplivom družbenih in kulturnih dejavnikov. „Teorija“ pravi, da je spolnih identitet pravzaprav lahko neskončno vrst.

Družbeno pripisan spol je torej po družbeni teoriji spola nadrejen, določen sam zase, neodvisen od genetike. Za teoretike spola se ne rodimo kot bitja, ki bodo spontano kreirala doživljanje svojega spola, predvsem v okviru primarne družine, matere in očeta, vrstnikov in drugih naključnih vplivov iz okolja.

Za teoretike spola se ne rodimo kot bitja, ki bodo spontano kreirala doživljanje svojega spola, predvsem v okviru primarne družine, matere in očeta, vrstnikov in drugih naključnih vplivov iz okolja.

Nasprotno – ker se spolna identiteta tako ali tako razvije pod vplivom kulturnih in družbenih silnic, je v imenu svobode in enakosti upravičeno in potrebno, da na ta razvoj institucionalno vplivajo tudi vrtci in šole. Tam nekje od tretjega leta starosti ali že prej.

Tu pa trčimo. Mnogi se s to družbeno teorijo že v njenih predpostavkah ne strinjamo. Za ljudi, ki verujejo, je spol dan od boga. Stališče a priori izključuje vse trditve teoretikov spola, je utemeljeno z najvišje instance in kot tako zapoveduje, da se v otrokov razvoj spolne identitete ne sme posegati s predpostavk te teorije. V naši tradiciji krščanstva to samo po sebi zadošča, da bi morali vdor te ideologije v vrtce in šole preprečiti.

Ob tem pa obstajajo tudi neizpodbitni anatomski in fiziološki dokazi, da se spola pod vplivom genetike spolno značilno telesno in duševno razvijata. Genetske motnje, kjer spol ni enolično določen z XX ali XY kromosomom, so zelo redke in se obravnavajo individualno.

Obstajajo dokazi, da notranji konflikti v otrocih in mladostnikih, ki izvirajo iz trčenja biološko določenega spola z drugačno spolno identiteto, močno posegajo v otrokov duševni in telesni razvoj in ga lahko nepovratno travmatizirajo (vir). Otroci in mladostniki, ki se opredeljujejo kot trans ali ne-binarne osebe, v večji meri trpijo zaradi depresij, anksioznosti in samomorilnosti kot otroci, ki živijo svoje življenje v skladu z biološkim spolom, če vedenjskih odklonov in težav, ki iz konflikta biološkega z nadomestnim spolom izhajajo, ne omenjamo.

Pred kratkim je bil v Jamanetwork objavljen članek, kjer avtorji razlagajo, kako je potem vendarle moč takšnim otrokom tudi pomagati s psihološkimi in farmakološkimi ukrepi (vir). Najprej institucionalizirana propaganda, nato spreminjanje spola in nato zdravljenje posledic.

Vso to trnovo pot izkušajo otroci in mladostniki, ki jim je žal, da so bili žrtve postopkov t.im. tranzicije spola in si želijo nazaj svojega biološkega telesa in primarno nekonfliktne spolne identitete. To pomeni, da so bili kot otroci hudo duševno, telesno in družbeno zlorabljeni. A kadar je proces izpeljan do konca, vrnitev v prvotno stanje več ni možna.

Z vstopom v javne vrtce in šole bi gender ideologija dobila privzdignjen status „državne“ ideologije, ki se rutinsko poučuje in implementira na otrocih v vzgojno-izobraževalnem procesu.

Z vstopom v javne vrtce in šole bi gender ideologija dobila privzdignjen status „državne“ ideologije, ki se rutinsko poučuje in implementira na otrocih v vzgojno-izobraževalnem procesu. Od tu do ustanovitve “specializiranih klinik za spreminjanja spola otrok“, ki otrokom predpisujejo spolne hormone in na njihovih spolnih organih izvajajo kirurške posege, je nato le še korak.

Na ta način se ljudje igrajo bogove. Izvajajo eksperimente na otrocih. Razkrajajo temelje zdrave osebnosti. Proizvajajo otroke, ki so v svojem telesu in duši negotovi in odvisni in se razvijejo v prav takšne odrasle. Proizvajajo otroke, ki so osebnostno neorganizirani in pogoste žrtve.

Vzgajajo vodljive ljudi za svoj račun. NCBI objavlja študijo, ki kaže, da je bilo 56% trans oseb žrtev hude travme ali zanemarjanja v družini in/ali zunaj nje. Izkažeta se škodljiva vpliva nefunkcionalne ali nasilne družine na razvoj trans osebnosti, izkaže pa se tudi zaščitna vloga matere v ugodnih primerih. 

Predvsem pa so v temelju zamešali dve stvari. Eno je, ko se postaviš za svoje mesto v družbi, kjer ni mesta za diskriminacijo na osnovi rase, spola, političnega prepričanja, spolne orientacije, duševne ali telesne hibe, ni mesta nestrpnosti, ni mesta izključevanju, ni mesta omalovaževanju ali norčevanju – vsi ljudje morajo biti v družbi sprejeti enakopravno in s človeško toplino.

Druga stvar pa je žrtvovanje naših otrok ideološkemu stroju, ki si jemlje pravico, da s svojo ideološko razlago ustvarja človeka po svoji meri in se gre distopijo.

Kar se tiče zanemarjanja in nasilja nad otroki, imamo kot družba še veliko dela. Namesto, da bi se posvetili izkoreninjenju tega zanemarjanja in nasilja, na velika vrata uvajamo sistematično programiranje otrok v šole in vrtce. Temu pa se moramo z vsemi silami upreti.

Pustite naše otroke pri miru!

Bojanka Štern

Opomba: (vir) Vsi viri so na voljo pri avtorici.

O avtorici: Bojanka Štern, zdravnica, specialistka javnega zdravja, je svojo strokovno pot pričela kot zdravnica družinske medicine. Ob proučevanju vrzeli med pravicami in možnostmi bolnikov v zdravstvenem sistemu je opravila znanstveni magisterij na EPF v Mariboru, ki ga je zaključila z nalogo Poslovno-organizacijski vidik ocenjevanja kakovosti v zdravstvenem sistemu. Specialističnii izpit s področja javnega zdravje je na medicinski fakulteti v Ljubljani opravila na temo vplivov fizičnega in psiho-socialnega okolja na zdravje. 

Komentar: