Čile se že 15 let sooča z eno najhujših suš v svoji zgodovini. Vodni viri so močno izčrpani, posledice pa vse bolj občutijo prebivalci in okolje. „Podnebni znanstveniki so šele leta 2015 spoznali, da je nenehna suša v Čilu resnično velika stvar,“ je povedala Francesca Pellicciotti, profesorica na Inštitutu za znanost in tehnologijo Avstrije (ISTA). Ob tem je opozorila, da „čilska mega suša ni bila nikoli napovedana v nobenem podnebnem modelu,“ so navedli. Kljub temu se dogaja še danes.
Raziskovalci opozarjajo, da se ob takšnih dogodkih postavlja ključno vprašanje: ali so države pripravljene na podobne podnebne pritise v prihodnosti.
Pellicciotti je skupaj s čilskima geologoma Álvarom Ayalom in Eduardom Muñozom-Castrom z Inštituta WSL izvedla obsežno modeliranje prihodnjega scenarija. V ospredju so ledeniki v južnih Andih, ki veljajo za „vodne stolpe“ države in še naprej blažijo posledice dolgotrajne suše – vendar z visoko ceno.
Čilsko podnebje je na severu izrazito sušno, v osrednjem delu pa polsušno. Tam se prebivalci in kmetijstvo tradicionalno zanašajo na taljenje snega ter ledu iz visokogorja. „V prvih nekaj letih sedanje mega suše so ljudje v Čilu še vedno upali, da se bodo stvari izboljšale,“ je povedal Ayala. Nato je sledilo razočaranje, ko k izboljšanju ni prišlo.
Po njegovih besedah so bili prebivalci vajeni „ponavljajočih se suš vsakih pet do šest let“, vendar je nov val suš nesorazmerno dolgotrajen in intenziven.
Kaj bi pomenila nova mega suša konec stoletja
Raziskovalna ekipa je analizirala podatke 100 največjih ledenikov v osrednjem Čilu in Argentini. „Zagotovili smo si jasno predstavo o usodi ledenikov, koliko izgubijo maso in kaj se zgodi z vodo,“ je pojasnil Ayala. Nato so model razširili do konca 21. stoletja in simulirali nov dogodek podobnih razsežnosti.
Rezultati so zaskrbljujoči. V prihodnosti bi ostanki ledenikov lahko zagotovili le polovico današnje količine taline, ki je ključna za oskrbo z vodo v poletnih mesecih. „Manjši ledeniki bodo do takrat verjetno že izginili,“ je poudaril Ayala. Posledice bi bile izrazite tudi za ekosisteme, ki so od njih odvisni.
Raziskava, objavljena v reviji Communications Earth & Environment, opozarja, da bi prihodnja „mega suša Čile 2.0“ povzročila velik udarec za državo in celotno regijo.
Nova normalnost v svetu podnebnih ekstremov
Ker sedanje mega suše modeli niso napovedali, se pojavlja dvom o zanesljivosti projektiranja prihodnjih ekstremov. „Obstaja soglasje, da splošni modeli podcenjujejo ekstreme,“ je pojasnila Pellicciotti. Po njenih navedbah se ob globalnem segrevanju pojavnost dolgih in intenzivnih suš povečuje.
Študija, ki vključi zadnje desetletja podatkov, kaže, da bodo „večletne ekstremne suše postale pogostejše, hujše in obsežnejše“, so poudarili. Ravno zaradi tega je poznavanje mehanizmov, ki vodijo do mega suš, ključna naloga znanosti.
Kljub znanstvenim prizadevanjem pa ostaja dejstvo, da natančnega vzroka zanje še vedno ne znamo določiti. Pellicciotti je poudarila, da „znanstveniki še vedno ne vedo, kaj natančno povzroča mega suše“.
Čile in Evropa z enakim izzivom
Vzorec napredovanja dezertifikacije je viden. „Vidimo, da se ta vzorec počasi širi od severa proti jugu,“ je povedal Ayala. To pomeni, da bi lahko puščavske razmere sčasoma dosegle tudi osrednji Čile. Po njegovih besedah lahko Evropa svojo prihodnost prepozna na „sredozemskih območjih, ki morda nakazujejo prihodnost Alp“.
Raziskovalci poudarjajo, da je nujna uskladitev podnebnih politik in sistemov upravljanja voda. Čile je po njihovih navedbah že oblikoval določene ukrepe, Evropa pa mora „sodelovati z upravljavci voda pri modeliranju scenarijev“, je pojasnila Pellicciotti. Pri tem morajo načrti predvidevati, da ledeniki v prihodnje ne bodo več igrali vloge reševalnega ventila.
Ayala je dodal, da se mora družba pripraviti na prihodnje krize, pri čemer je poudaril pomen prilagodljivosti. „Ne bomo se mogli zanašati na vse dejavnike, ki so do zdaj delovali,“ je izpostavil. Po njegovih besedah moramo biti „dovolj prilagodljivi, da se spopademo s prihodnjimi situacijami, ne da bi se zanašali na prispevek ledenika“.
Raziskovalci zaključujejo, da bi prihodnost vodnih virov lahko potekala pod pogoji stalnega primanjkljaja – in da se je na to treba pripraviti pravočasno.
Foto: Unsplash/Olga Stalska
