Razvoj osebnosti – človeškega kapitala v podjetjih: Kako živeti vaše talente v praksi?

Ko smo bili otroci smo sanjali … fantki morda o avtomobilčkih, punčke o princu na belem konju, morda o tem da bomo pravi mojstri, kot je bil to mojster Jaka, frizerji, veterinarji … Sanjarili smo in upali na marsikaj.

Otrok ne ve, kaj je mogoče in kaj ne. Poskuša, verjame. Ko odrastemo, vidimo le česa »ne-moremo«.

Prejšnji teden smo v kolumni TUKAJ govorili o vaših talentih, pozitivnih virih in o tem, da je naslednja faza živeti, kar smo prepoznali. Tisto kar smo o sebi in naših talentih skozi ozaveščanje in razmišljanje na novo spoznali. Tisto nekaj, kar nas je pripeljalo do čudovitih občutkov sreče, strasti, motivacije…

Otrok ne ve, kaj je mogoče in kaj ne. Poskuša, verjame. Ko odrastemo, vidimo le česa »ne-moremo«.

Poglejmo si primer Marka. Marko je postal zdravnik. Mislil je, da so to njegove sanje. Pridno je študiral, medtem ko je nekaj njegovih kolegov opustilo študij in na koncu prišel v medicinsko stroko. Doma je za sprostitev in hobi čas preživljal v delavnici, kjer je izdeloval različne lesene predmete. Vsi, ki so ga poznali, so govorili o njegovi izjemni nadarjenosti za les. Svoj talent bi razvijal, a zaradi narave dela ni bilo veliko časa.

Med pogovorom je Marko povedal, da je vse bolj žalosten in nekako deprimiran in ne ve zakaj točno. Saj naj bi imel vse, kar mu veliko pomeni. Ugotovila sva, da nima posebnega žara, ko se odpravi na delo in za ta občutek, se kljub pomanjkanju časa »vrača« v svojo delavnico.

Vprašala sem ga: »Marko, se zavedate, da ste obrnili delo in hobi? Kaj pa zdaj?« Marko: »Kako to mislite? Saj sem vendar študiral, kar sem želel.«

Jaz: »Pa ste srečni?«

Danes Marko opravlja svoj nekdanji hobi kot svoje edino delo. Je bilo zaman toliko let študija? Ne. Takrat je tako mislil in čutil. Bi bilo morda drugače, če bi znal to videti in prepoznati že prej? Da in ne. V kolikor ne bi v praksi izvajal hobija, ne bi izvedel.

In tu so te sanje. Marko je prepoznal svoja čustva žalosti, čeprav na začetku ni vedel čemu to pritiče. Skozi pogovor sva raziskovala in prišla do vzroka. Izbral je pogumno odločitev … da bo sledil svojim sanjam.

Ste tudi vi na točki, kjer ne veste ali nadaljevati s tem kar počnete, s svojim po-klicom, ki ga upravljate? Je morda »klic-po« drugje? V kolikor so vaše »nove« sanje že izoblikovane, kaj vas omejuje, da ne stopite vanje? V smeri, ki jo čutite, to vam povedo vaše misli in občutki.

Običajno ljudi ustavlja cona udobja (ki to zares ni), navada, finančna varnost v tistem trenutku (zakaj v trenutku? Ker zares čisto prava varnost ne obstaja), prepričanja, ki vam ne služijo…

Ampak mi smo na tej Zemljici zato, da »smo sonce«, da gremo za soncem…Kar pomeni, da je za nas sreča edino merilo. Naše misli in naši občutki nam povedo vse. V kolikor vztrajamo v žalosti, smo deprimirani, kar pa zopet vodi v različne motnje, bolezni. Zato le pogumno! Le vi ste tisti, ki lahko to spremenite. Strah v vas je močan toliko – kolikor mu dajete moči.

Barbara Sarić, BA psihoterapevtske znanosti, spec.psihoanalize

O avtorici: Študirala je na Dunaju in v Ljubljani na SFU, Sigmund Freud University. Leta 2010 je diplomirala in se usmerila v psihoanalizo, ki je najbolj poglobljena od vseh smeri psihoterapije. Leta 2014 je zakorakala na samostojno pot in ustanovila podjetje Psihoterapija in celostni pristop k zdravju ter kasneje razvila svoj modul Razvoj osebnosti – človeškega kapitala kot pomoč HR-ju v podjetjih. V stik z njo lahko stopite TUKAJ

Opomba: Mnenja avtorja niso nujno tudi mnenja uredništva.