Strah je naš največji ohromitelj in sovražnik. Ljudje načeloma raje živijo v coni udobja, kot pa, da bi se soočali z izzivi. Lažje je vse potisniti pod preprogo, vendar enkrat se nabere in ne gre več naprej. Dosežemo svoj »down«. Kdaj je za vas dovolj?
Strah bom razložila preko primera fobije s pajki. Rada dam ta primer v svoji praksi, saj je enostaven in življenjski. Kaj stori človek, ki ima fobijo na pajka? Ko ga vidi se zgrozi in od groze zakriči ter teče, kot da mu preti smrt. Kaj je najbolj grozno, kar bi se vam sploh lahko pripetilo? Mislim, da še sami ne veste… saj se s tem sploh ne ukvarjate.
Primer fobije pred dvigali, enako… pač nikoli ne stopite v dvigalo. Teh primerov je ogromno. Pojdimo od enostavnejših, do bolj kompleksnih. V sebi čutite, da bi poslovno radi šli na svoje, a si ne upate. Vaš strah pred izgubo cone udobja in »finančne varnosti«, nevednosti… je večji.
Hkrati pa niste srečni in se počutite omejeno. Kdo vam krade svobodo? Vi sami.
Kaj je skupnega vsem primerom strahu? Vaša reakcija! Vedno bežite od nastalega problema. In normalno, rezultat je vedno isti. Ko vidite pajka, zbežite. Ko vidite dvigalo, iščete zasilni izhod. Ko pomislite na samostojno pot, si dopoveste da je obstoječa zadovoljiva za vas in nič se ne spremeni. Vse kar se dejansko dogaja, pa je povečevanje dolgoročnega stresa, ki vpliva na vaše počutje in zdravje.
Kaj je skupnega vsem primerom strahu? Vaša reakcija!
Kaj je edina rešitev, v kolikor želite drugačen rezultat? Da spremenite vašo akcijo in reakcijo na vedno enako težavo: pajek, dvigalo, delavno mesto. Kako? S soočenjem! Samo soočenje je rešitev, ki vas popelje do »ozdravitve« in dolgoročnega zadovoljstva. Ni lahko, vendar z vztrajnostjo se da. Najhuje je prvič.
Naredite si načrt. O tem razmišljate že predno vstopite v situacijo v kateri je vaša obramba beg. Odločite se kaj boste storili s pajkom. Ga boste odnesli ven? Posesali? Kaj drugega…dobro. Zopet ste se srečali s pajkom. Zdaj veste kaj morate. Prepričati um, da zmorete kar ste se odločili. Kar pogumno, nič hudega se vam ne bo zgodilo. Najhuje je vztrajati v paniki. Morda ste odhiteli po sesalec. Naj bodo vaše reakcije čim hitrejše, brez obotavljanja. Tudi, v kolikor vam v prvič ne uspe, se pohvalite, da ste poskusili. Nato pridejo občutki zadovoljstva in občutek »zmogel sem«. Te občutke krepite s ponavljanjem vaše nove reakcije na isti problem.
Enako je pri strahu pred dvigalom. Dokler ne boste vstopili in se peljali, bo strah vztrajal. Ko boste šli prvič in videli, da se vam ni nič hudega pripetilo, se pohvalite in vztrajajte pri početju. Ko se boste 100. peljali sem in tja, boste ugotovili, da je bil vaš strah odveč. Kar se pri soočenju vedno izkaže. Vse je bilo ustvarjeno le v našem umu.
Enako je pri vseh ostalih odločitvah. Pred leti je k meni prišel kolega, odličen kamerman. Delal je za eno naših večjih televizij. Vprašala sem ga, kaj ga pesti, vedela sem, da je na svojem področju odličen. Rekel je: »Rad bi šel na svoje, vendar ne vem kako bo, bom zaslužil dovolj…« Vprašala sem ga: »Kaj pa v kolikor obstaja možnost, da si jutri (zaradi nečesa kar še ne vemo) odpuščen? Kje je varnost?«
Varnost je samo v nas. V naših talentih, v tistem nekaj kar nas dela edinstvene. V kolikor si v nečem resnično dober, je to tvoj kapital – varnost. Na to se je potrebno oslanjati, ne na druge. On je poslušal svoje srce in se odločil za samostojno pot in seveda uspel.
Poznam kar nekaj primerov uspeha, ko so se ljudje odločili, da zapustijo cono udobja in se podajo na novo pot, ki je povezana s strastjo, ki jo čutijo v sebi. Ravno takrat, ko ste v dilemi vas življenje še bolj preizkuša…morda dobite še kup novih možnosti za obstoječe delo, ki so sicer vse vabljive, lahko tudi dobro plačane, a enostavno čutite, da to ni vaša pot.
Če se odločite iti za srcem, vas življenje podpre. Nekdo se je na primer odločil zapustiti super mesto managerja in iti v popolnoma drug poklic, kjer ni imel niti ene stranke, ampak ko je dal odpoved, je dobil prvo stranko – podjetje, ki ga je zapustil.
Pomembno je, da izpeljete akcijo, ki je drugačna od predhodnih in razumete, da ni rasti v kolikor se oklepate preteklosti in stvari, ki ste jih morda enostavno prerasli. Zaupajte si! Zmorete!
Barbara Sarić, BA psihoterapevtske znanosti, spec.psihoanalize
O avtorici: Študirala je na Dunaju in v Ljubljani na SFU, Sigmund Freud University. Leta 2010 je diplomirala in se usmerila v psihoanalizo, ki je najbolj poglobljena od vseh smeri psihoterapije. Leta 2014 je zakorakala na samostojno pot in ustanovila podjetje Psihoterapija in celostni pristop k zdravju ter kasneje razvila svoj modul Razvoj osebnosti – človeškega kapitala kot pomoč HR-ju v podjetjih. V stik z njo lahko stopite TUKAJ
Opomba: Mnenja avtorja niso nujno tudi mnenja uredništva.
