Rdeči čeveljčki Urše Klakočar Zupančič so na ustanovni seji aktualnega sklica Državnega zbora dvignili precej prahu. Del javnosti se je zgražal nad izzivalnostjo, govorili so celo o sramotenju Državnega zbora kot najvišje zakonodajne ustanove v državi. Drugi del javnosti pa ji je priskočil na pomoč. Kolegice in somišljenice so se prihodnji dan, v znak podpore, prav tako obule v rdeče čevlje.
Pravila oblačenja so odraz razumevanja pravil v družbi. A tudi odraz upora v času in prostoru. V času razsvetljenstva so npr. moške obleke, kot jih poznamo danes pod pojmi “civilna obleka”, “formalna moška obleka” itd., predstavljale simbol zavračanja ločitve ljudi na rajo in aristokrate. Nositi enake obleke, ne glede na socialni status v družbi, je postal način izražanja naprednih vrednot. Predvsem socialne občutljivosti in pravičnosti, razumskosti in celo enakosti.
Oblačenje vpliva na socialne vidike bivanja, skozi refleksijo pozameznika posredno tudi na njegovo razumevanje položaja v družbi. Oblačenje je način, kako izražamo svojo osebnost, občutja in razpoloženje. Sporočamo kdo smo in kakšen okus, občutek in potrebo imamo glede naše vidnosti v družbi. Med drugim tudi, koliko znamo in koliko smo sposobni sprejeti pravila, med katera sodijo tudi nenapisana pravila oblačenja v javni sferi.
Izražanje solidarnosti z novo predsednico Državnega zbora človek najprej razume kot podporo njeni temeljni svobodi do izražanja, tokrat z oblačili.
A v tedniku Mladina, ob dogodku z rdečimi čevlji Urške Klakočar Zupančič zapišejo, pozor:
” … A rdeči čevlji so bili nekaj, kar je imelo jasno sporočilo. Bili so čevlji zmage. Osebne, politične, lahko rečemo tudi ženske zmage. Zmage ženske, ki si ni dovolila, da bi jo kdo poniževal, ki ni pristala niti na poniglavo ravnanje svojih kolegov sodnikov, ki so preračunljivo gledali stran, ko je doživela pogrom. In lahko bi bili še bolj rdeči, lahko bi imeli trikrat višjo peto. …” [Stanka Prodnik, Mladina, 20.5.2022]
O kakšnih zmagah govorijo? Kakšnem poniževanju? Prišla je vendar na ustanovno sejo Državnega zbora in ne na revolucionarno zborovanje.
Izražanje solidarnosti z novo predsednico Državnega zbora torej ni podpora svobodi do oblačenja (tj. demokraciji), temveč podpora boju proti drugače mislečim. Nekakšno podaljševanje revolucije na volitvah, deskanja na sentimentu volilcev, ki je na volitvah prevladoval v glavah od politične sredine proti levi.
Tam so bili volilci proti!
Proti čemu?
Proti vsemu! Janši, zakonom, ukrepom … vsemu, kar ustvarjajo ljudje, ki mislijo drugače, kot mislijo oni.
Biti proti je lahko
Biti proti je lahko. Ni potrebno misliti. Ni potrebno iskati srednje poti, kompromisov, ni potrebno trošiti energije. Si preprosto proti temu, kar že obstaja.
Kako bo jutri? Eh, o tem ne razmišljaj, saj vendar živimo danes, tukaj in zdaj. In danes smo proti.
Pot, ki so jo začrtali tranzicijski privatizatorji, kot je izbrance tranzicijske levice v državnih podjetjih imenovala dr. Nina Krajnik, v intevjuju na TV Slovenija (nedelja, 4. junija 2022), je jasna.
Gre za pot popolnega uničenja nasprotnikov, totalitarizem v svoji najčistejši obliki.
Za začetek je dovolj, da si proti. Ker si proti, si naš. Ker si naš, si zaslužiš. Nekaj. Kaj točno si zaslužiš, še izveš. Ne bodi nestrpen, vsaj dva mandata potrebujemo.
Ko je nekoč Katarina Bergant, vodja ljubljanskih tožilcev sporočila, da z izrazom: “Smrt janšizmu, svoboda narodu” ni nič narobe in s tem, da tudi z izrazom janšizem, kot označevalcem mentalnega toka podpornikov socialdemokratske politike, ki jo vodi stranka Janeza Janše, ni nič narobe, je legalistično slepo (načrtno?) tlakovala pot povezavi janšizem = fašizem.
S tem so bila na široko odprta vrata razbohotenju fašizma, kot ga Slovenija ni videla že zadnjih 70 let, mogoče celo še nikoli.
S tem so bila na široko odprta vrata razbohotenju fašizma, kot ga Slovenija ni videla že zadnjih 70 let, mogoče celo še nikoli.
Prav luciden res ni bilo potrebno biti, da bi uvidel, kam točno merijo promotorji slogana, ki velja za temeljni slogan osvoboditve izpod fašizma v Sloveniji leta 1943, po kapitulaciji Italije.
Ob promociji negativnega označevalca “janšizem” v osrednjih medijih, posebej na TV Slovenija pod urednikovanjem Manice Janežič Ambrožič, je bilo prav grozljivo spremljati, kako neposredno in brez zadržkov so levi aktivisti janšizem povezovali z močnejšim in zgodovinsko dobro utrjenim pojmom v kolektivnem nezavednem naroda, s fašizmom. To je bil del boja, aktivistične agende.
Kje smo danes s tem, presodite sami. Dokler še lahko. Narava totalitarizma je namreč totalna.
Enako si lahko tudi sami potrdite, ali je to bil del agende ali ne. Če menite, da ni bilo načrta, predlagam, da prisluhnite zgodovinarju dr. Stanetu Grandi, kaj je mislil v intevjuju na Novi24 TV (četrtek, 9. Junija 2022) s tem, da so se levi politični aktivisti Čosić, Jenull itd. redno dobivali v prostorih SRC SAZU in kdo je plačal čez 100 shodov proti vladi Janeza Janše z vsemi tiskovinami, trasparenti, majicami, rekviziti itd.
Biti proti je res lahko
Biti proti je res lahko. Rušiš vse pred seboj in si ob tem zadovoljno maneš roke. Češ, koliko dela smo že opravili. Če te kdo vpraša, zakaj je potrebno zrušiti vse in kaj bo potem jutri, saj vendar vse pa tudi ni tako slabo, mu preprosto odgovoriš, da imaš dovolj dela z rušenjem še vsaj za naslednje štiri leta. Potem pa že bo.
So bili rdeči “štikli” Urške Klakočar Zupančič v Državnem zboru res problem? Meni se niso zdeli. Veliko bolj pomembna se mi je zdela drama, ki so jo iz tega delale Urškine podpornice v javnosti in s tem nezavedno iskale pozornost in svojo pomembnost tam, kjer je ni moč najti.
Pravi problem glede oblačil predstavnikov nove vlade se skriva drugje. Zapakiran je npr. v neverbalni komunikaciji državnega sekretarja na Ministrstvu za delo, Dana Juvana. To smo videli na tiskovni konferenci, ko sta skupaj z glavnim inšpektorjem za delo, Jadrankom Grlićem (9.6.2022), spregovorila o domnevnem kršenju delovnopravne zakonodaje v podjetjih Marinblu in Selea.
Državni sekretar v kavbojkah in puloverju na tiskovni konferenci. Saj ni res, pa je.
Gre za neverbalni napad na avtoriteto državnih inštitucij. Z zavračanjem nenapisanih pravil oblačenja državnih funkcionarjev pred kamerami, je to neposredno rušenje ugleda države Slovenije.
Ja, prav ste prebrali. Rušenje ugleda države. Zakaj zdravnik hodi v beli halji? Pa ja ne zato, da s krvjo ne umaže svoje srajce, kot npr. avtomehanik z mastjo in umazanijo? Kirurgi imajo zato zelena oblačila in z namenom jih nosijo samo v operacijskih dvoranah.
V beli opravi medicina hodi zato, da opozarja na čistost, higieno in skrb, ter da v javnosti vzdržuje zaupanje v vrednote in ugled zdravniškega poklica, ki je utemeljen prav na higieni.
Tudi državni uradniki naj bi pazili na svoj izgled in se temu primerno tudi oblačili. Da varujejo ugled in avtoriteto državnih inštitucij. Da dajejo zgled urejenosti, skrbnosti in nadzora. Obleka res naredi človeka in problem komunikacije je, da ne moreš ne komunicirati.
Državni sekretar v kavbojkah in puloverju na tiskovni konferenci. Saj ni res, pa je.
Levica je svetovnonazorsko proti obstoječem družbenem sistemu tj. kapitalizmu. Bori se za njegovo zrušitev.
Slovenija si je torej izvolila oblast, ki se zavzema za zrušitev sistema, ki ji je omogočil priti na oblast. (?!)
S puloverji in kavbojkami simbolno, z zakonodajo pa lahko konkretno. Če grem še korak dlje, z nacionalizacijo zasebnega premoženja, proizvajalnih sredstev itd. … vsega, kar tranzicijski privatizatorji ne bodo prigrabili zase in pravočasno prenesli na varno.
Cinično bi za konec lahko zapisal, da tako je pač sedaj v svobodi. Tak’le ‘mamo. V puloverčku in kavbojkah nastopaš kot revolucionar, rušitelj ustaljenih praks, hkrati pa kot predstavnik države teh istih ustaljenih praks govoriš o tem, kako se je potrebno držati pravil sistema. Ne kot sindikalist, ne kot revolucionarni levičar, temveč kot najvišji državni uradnik v kapitalizmu, ideološko in z oblačili jasno naravnan v rušenje sistema, ki ga predstavljaš.
Razumi kdor more.
Ko te ljudje ne bodo več jemali resno, boš pa kaj? Jih boš vse zaprl? Pobil? Zamenjal ljudstvo, ker ni po godu revolucionarjem? Bodo vsi tvoji somišljeniki začeli hoditi naokoli v puloverju in kavbojkah tako, kot so politične zaveznice Urše Klakočar Zupančič v rdečih čeveljcih? So res vsi fašisti, ker se vtikajo v tvojo pravico do puloverja, kavbojk ali rdečih petk?
Kaj bo jutri z vsemi nami, če bo ugled državnih inštitucij s takšnim obnašanjem popolnoma razvrednoten?
Verjetni odgovor se ta trenutek glasi nekako v smislu: ” Ne vemo, ker imamo preveč dela z rušenjem. Vam pa sporočimo do volitev, ko bomo spet potrebovali vaš glas za nov mandat.”
Držimo pesti, da za vsem tem ne ostane zgolj pogorišče. Tudi za ples v čeveljčkih, puloverju in kavbojkah potrebuješ vsaj nekakšna tla, če že plesišča ne bo več.
Edvard Kadič
