»1. decembra 1955 se ga. Rosa Parks ni hotela premakniti, ko je avtobusni sprevodnik zahteval, da vstane in se pomakne nazaj. Ga. Parks je sedela na prvem sedežu v nerezerviranem delu. Vsi sedeži so bili zasedeni, in če bi ga. Parks ubogala ukaz avtobusnega sprevodnika, bi vstala in odstopila sedež belemu potniku, ki je pravkar vstopil v avtobus. Na tih, miren, dostojanstven način, tako značilen za žarečo osebnost ge. Parks, se ni hotela premakniti. Posledica je bila njena aretacija.«
Rosi Parks je bilo vsega dovolj – in bila je »idealna za vlogo, ki ji jo je pripisala zgodovina«, zapiše Martin Luther King v svoji sloviti Avtobiografiji.
Črnci so morali v južnih državah, v teh utrdbah najbolj direktnega rasizma in segregacije, na avtobusih sedeti zadaj – spredaj so lahko sedeli belci. Če sedeži, rezervirani za belce, niso bili zasedeni, črnci niso smeli sesti nanje, ampak so morali stati poleg praznih sedežev. In če je bil avtobus poln, je moral črnec svoj sedež samodejno odstopiti belcu. Če tega ni storil, so ga – zaradi nepokorščine segregacijski zakonodaji – aretirali.
Bojim se, da smo se- sodeč po retoriki, ki se zadnje čase odvija na Slovenskem, pri nas vrnili v te krute ameriške čase. Tam so s sprednjih sedežev avtobusa podili črnce, pri nas podijo tiste, ki niso levega prepričanja.
Retorika, ki se je poslužujejo tako na družabnih omrežjih, celo v nekaterih medijih, celo nekateri novinarji, celo sam premier države – ni primerna. Tik pred volilno nedeljo groziti, da ”bodo naredili vse”, da ne bo postal predsednik nekdo, ki ni ”naš”, je zelo nevarno.
Zelo nevarno je tudi razmišljanje, da je TV SLO samo ”naša”.
Zelo nevarno, neprimerno in skregano z vsakršnimi obče človeškimi normami, je zmerjati nasprotnike s psi. Dragi prijatelji z ”levega brega”, boste dovolili, da me, ker sem malo drugačna, nekdo zmerja s psom? Vas je zaradi teh besed kaj sram? “Gospodar odpokliči svoje pse!”
Recite mi, da te besede tudi vam zvenijo neprimerno! Prosim. Prosim!
Boste raje ubogali in postali šintarji, lovili pse na dveh nogah in jim krajšali glave? Dobro veste, da je od besed do dejanj le korak?
Stockholmski sindrom nas ima popolnoma v oblasti!
To, da ”eni lahko, drugi ne smejo”, je prikrito zlo, ki so ga vsilili našim srcem. Prepričana sem, da nekoč- v starih časih, predvojnih časih – nismo bili takšni. Da so predniki cenili sočloveka po njegovih dejanjih, po pokončni drži in ne potem, ali lahko sedi spredaj v avtobusu – skupaj z drugimi – ali ne.
Grozljivo je, da ljudje tega, kar se dogaja, sploh ne opazijo. Prepričali so jih, da ”sprednji sedeži avtobusa” niso za vsakega. Tako malo je bilo treba, komaj nekaj mesecev, pa verjamejo, da so le-ti namenjeni zgolj tistim, ki so ”beli” na pravi način.
Za nadljudi.
Kako žalostno. Še kamen bi se zjokal.
MM, tista, ki posluša in piše.
Več o avtorici: TUKAJ
Opomba: Mnenja avtorice niso nujno tudi mnenja Uredništva
