Resnica in lepota sveta: So res najlepše pesmi že napisane?
»Ljubiti resnico, častiti lepoto – mar isto ni to?« … Verjetno ste malce starejši bralci prepoznali napev skupine Hazard, Najlepše pesmi (spodaj video). Gre za skladbo, ki se me je nekoč res globoko dotaknila. Včasih globino prepoznamo tudi v čisto posvetnih stvareh, tudi preprosti pop baladi. S svojimi uvidi mi je pomagala na življenski poti in še danes ji zato rad prisluhnem ter premišljujem ob tem. Nastala je leta 1983, ko sem zaključil osnovno šolo in se odpravil na šolanje ven iz do tedaj znanega sveta, ozkega kroga blokovskega naselja v delu ljubljanske Šiške.
Resnica in lepota: eno in isto?
Prav ta pesem me je takrat soočila z vprašanjem: Ali sta resnica in lepota sveta mogoče eno in isto? In če sta, zakaj se ljudje potem resnice tako bojimo? Resnica nam namreč razkriva lepoto sveta. A hkrati tudi njegovo surovost, zlo, krivice in bolečine. Resnica nas prav skozi lepoto sveta vabi, da ne odnehamo. Da v takšnem svetu še naprej iščemo smisel in navdih.
Kot zanimivost naj omenim, da je pri interpretacijah neverbalne komunikacije eno od izhodišč prav dejstvo, da nas lepo privlači in grdo odbija. Med resnico in lepoto zato lahko postavimo tudi enačaj. Svet je lep takšen kot je. Resničen. Marsikdo nas sicer začasno lahko prepriča v laž (tj. lažno lepoto sveta), vendar nas notranji kompas slej kot prej postavi spet nazaj na pravo pot.
Na to se spomnim vsakič, ko me razna združenja prepričujejo, da je ravno njihova pot edina pravilna.
Kot pravi pesem, je človekova (poetova) naloga »iskati kdaj v svetu, kar je lepo«, ob tem pa dopušča možnost, da so morda »najlepše pesmi že napisane«. Gre za povabilo k sprejemanju sveta takšnega, kot je. Z vsemi njegovimi ranami in čudesi hkrati. Pa vseeno ljudje tako pogosto bežijo pred resnico. Resnica namreč plaši, saj razbija udobje življenja v iluzijah.
Laganje samim sebi
Nikoli si na primer nisem predstavljal, da si bodo ljudje tako močno in množično lagali o bivši Jugoslaviji. Zakaj smo se potem vendar osamosvajali leta 1991, če je bilo vse tako “fino in fajn”?
No ja, ljudje se pač raje zatekajo k zgodbam, tudi pravljicam, kot pa se soočijo z objektivnimi dejstvi. Na tak način je namreč življenje lažje. Res da v iluzijah, a je lažje. Razna združenja pogosto namreč ne iščejo resnice, temveč jo ustvarjajo. Narekujejo, kakšen bi svet moral biti, in s tem omejujejo pogled na to, kar svet je.
Resnica nas uči, da lepota ni v popolnosti. Da gre za prepoznavanje ranljivosti. Ko v svoji omejenosti prepoznavanja celote, prepoznamo bolečino in veselje kot del istega tkiva.
Zakaj se torej bojimo tistih, ki govore resnico? Zakaj se bojimo ljudi, ki neustrašno stojijo na okopih vsakdana in sledijo resnici??
Resnica ruši iluzije in razkriva svet tak kot je. Ruši iluzije o tem, da je svet lahko povsem pod našim nadzorom. Sooči nas z dejstvom, da so mogoče »vse sladke sanje že obstajale«. Da morda sploh ni več prostora za naivne ideale. Da je čas za korak v svojo smer in ne po poti pričakovanj drugih ljudi.
Resnica nam nudi priložnost, da svet vidimo v novi luči. Kot prostor, kjer lepota ni v popolnosti, temveč v ranljivosti. Da se ustavimo in prepoznamo svetlobo, ki sije in se razvija v nas. Kot pravi pesem: »Se ustavlja čas za čar, ki se prebuja v nas?«
Resnica nam nudi priložnost, da svet vidimo v novi luči. V trenutkih, ko se ustavimo in prepoznamo svetlobo, ki sije iz nas.
Strah pred resnico je torej tudi strah pred svobodo. Združenja, ki narekujejo, kakšen naj bo svet, nas s tem omejujejo, saj nam vsiljujejo enoznačne odgovore. Resnica pa je večplastna. Ne ponuja udobja, temveč izziv. Vabi nas, da se odpovemo varnosti skupinskih prepričanj in se podamo na pot lastnega raziskovanja. Avtor pesmi (Dušan Velkavrh) to opisuje kot iskanje lepote v svetu, kjer so miti Afrodite že zdavnaj razblinjeni in kjer »zla in krivice« vladajo zgodbam.
Svet je morda lepši, kot se nam trenutno zdi
A prav v tem je posebna lepota. Svet, ki ga razkriva resnica, je morda celo lepši od tistega, ki ga slikajo naši strahovi ali kolektivne iluzije. Gre za prepoznavanje ranljivosti, ko v svoji omejenosti prepoznavanja celote, prepoznamo bolečino in veselje kot del istega tkiva. Ali smo res pripravljeni “ljubiti resnico in častiti lepoto”, tudi ko nas to boli?
Strah pred resnico je tudi strah pred svobodo.
Ko spremljam npr. ihto ponosnih naslednikov komunizma v Sloveniji, da skozi vse pore družbe vrinejo le svojo resnico in tako zakrivajo pravo lepoto Slovenije, se res zdi, da so »vse besede nežne plehke in obrabljene«. A prav to nas mora opominjati, da lepota in resnica nista nekaj, kar lahko najdemo v zunanjih pravilih ali ideologijah. Najdemo ju v sebi, v svojem pogumu, da se soočimo s svetom, takšnim kot je. To pa je sporočilo, ki presega čas in prostor. Gre za sporočilo, ki nas vabi, da se ob koncu še enkrat vprašamo: Ali so res najlepše pesmi že napisane, ali pa jih šele pišemo? Vsak dan, z vsako odločitvijo, da bomo živeli resnico in iskali lepoto, kjer koli in kakršnakoli že je. Iskati lepoto in živeti resnico namreč terja pogum, da sprejmemo svet takšen kot je. Morda tudi veličastnejši, kot si ga sploh upamo sanjati.
Najlepše pesmi, Hazard:
